Med zimskimi šolskimi počitnicami sva se v pričakovanju drugačnega okolja in vremena, kot je tedaj pri nas, podala proti Andaluziji, najjužnejši španski pokrajini. Tudi z mislijo na Gibraltar, ki je na tem koncu, pa čeprav ni španski. Na srečo je zagrebško letališče na dosegu roke, zasebna parkirišča ob njem cenovno precej ugodna, irski nizkocenovni prevoznik pa te za prav tako ugodno ceno v triurnem poletu ponese do Malage. Tako kot na vsakem potovanju, sva tudi tu kar na letališču prevzela najeti avtomobil, a tako poceni še nikoli in nikjer.
Picassova Malaga
Podala sva se po ulicah Malage, ki naju je prvi dan najinega potovanja, februarju navkljub, pričakala v izjemno toplem vremenu. Ko sva pohajkovala po pristaniškem delu in so se obiskovalci plaž v kopalkah predajali sončnim žarkom, mi je bilo žal, da si nisem med prtljago spakiral še vsaj kratkih hlač. A se je naslednje dni ozračje malo ohladilo, kakšen dan celo tako, da nama niso bile odveč niti jakne.
Malaga je arhitekturno zelo zanimivo mesto in tudi zato prava turistična destinacija. Kup različnih znamenitosti ima, poleg arhitekturnih še naravne, zgodovinske, umetniške in kulinarične. Če začnemo z zgodovinskimi, je na prvem mestu znamenita mavrska trdnjava Alcazaba iz 11. stoletja. V srednjem veku so muslimanski Mavri, ki so vdirali iz severne Afrike, zavzeli dobršen del Iberskega polotoka. Svoj osvajalni pohod so začeli leta 711 in vladali vse do leta 1492. V času, ko je avtohtono prebivalstvo polotoka doživelo veliko gorja, so Mavri ustvarili tudi mnoge arhitekturne presežke, ki se jim lahko še vedno čudimo. Alcazaba je ena od njih. V Malagi je med zgodovinskimi znamenitostmi še en veliko starejši primerek arhitekture, odlično ohranjen rimski amfiteater iz 1. stoletja, ogleda vreden pa je tudi grad Gibralfaro iz 13. stoletja.
Malaga je rojstni kraj Pabla Picassa, začetnika kubističnega slikarstva. Najslavnejšemu likovnemu umetniku prejšnjega stoletja je posvečen muzej, ki je bil v času najinega obiska žal v prenovi, in za obiskovalce odprta rojstna hiša na trgu Plaza de la Merced, kjer stoji (pravzaprav sedi) njegov kip. Ulično umetnost, kot so grafiti, je mogoče občudovati povsod po mestu, najboljša predela za to pa sta Soho in Barrio de las Artes.
Banderasova Malaga
Arhitekturno je najzanimivejše središče mesta, ki si ga lahko ogledamo med sprehodom po glavni ulici od Picassovega kipa mimo njegovega muzeja do pristaniškega dela. Tu so vse stavbe v kolonialnem slogu, odlično vzdrževane in vredne občudovanja. V njihovih nadstropjih so stanovanja, spodaj pa bari, restavracije, slaščičarne, trgovine … Ulično življenje poteka v pravem mediteranskem vzdušju – vse polno ljudi, ki uživajo na soncu, ob druženju s prijatelji ob kavi ali tapasih, glasbi in plesu, ogledovanju dogajanja na ulicah. Arhitekturno je privlačna tudi pristaniška promenada – njen nadstrešek spominja na okostje ogromnega kita. Pred umetniškim središčem Pompidou pa stoji nenavadna barvita steklena kocka, ki privlači poglede obiskovalcev in še zlasti fotografe.
Naravne znamenitosti Malage so mestni parki s svojim sredozemskim rastlinjem. V parku, ki je čisto ob marini, so dolgi nasadi palm, vmes pa vrtovi s cvetjem. V njem je tudi čudovita mestna hiša. Najbolj obiskana mestna plaža, ki kot že prej rečeno ne razočara niti februarja, je Malagueta.
V tem mestu vsekakor ne manjka vseh mogočih restavracij. Najbolj priljubljena je EL Pimpi, ki ima svoje mesto na glavni ulici. Še bolj znana in obiskana je postala, odkar je njen solastnik Antonio Banderas, španski igralec, ki si je svetovno slavo pridobil v Hollywoodu. Banderas je domačin, saj se rodil v Malagi in ima stanovanje na vrhu sosednje stavbe.
Britanija na Iberskem polotoku
Iz Malage sva se podala po obalni avtocesti do Gibraltarja, pot zahteva slabi dve uri. To ozemlje je bilo od nekdaj izrednega strateškega pomena, saj polotok nadzoruje Gibraltarsko ožino, skozi katero pluje vse ladjevje iz Atlantika v Sredozemsko morje in seveda tudi v obratni smeri. Britanci so to ozemlje osvojili leta 1704 in ga kljub nenehnim napetostim ter grožnjam Špancev obdržali vse do zdaj. Zaradi trenj je bila meja med Španijo in Gibraltarjem po letu 1969 celo zaprta. Popolnoma odprli so jo šele leta 1985. Pred dvema letoma je bil med prebivalci Gibraltarja izveden referendum in le odstotek tistih z volilno pravico se ni strinjal s tem, da še naprej ohranijo status, ki ga imajo pod Veliko Britanijo.
Prehod meje je bil preprost, cariniki in policisti so naju le ošvrknili s pogledom. Pred nama se je že takoj odprla letališka steza, ki jo lahko z avtom tudi prečkaš. Naju je navigacija usmerila v drugo smer in tako sva bila prikrajšana za neobičajno izkušnjo. Čeprav sva bila na ozemlju Velike Britanije in so naju nabiralniki in rdeče telefonske govorilnice po mestu spominjali na to, promet poteka tako kot drugje po celinski Evropi, po desni.
Glavna atrakcija, Rock of Gibraltar, je seveda vidna že od daleč, s španske strani. Legenda pravi, da je to le polovica skale, ki jo je Herkul preklal z zamahom svojega meča. Njena druga polovica, imenovana Jebel Musa, je v Maroku, na drugi strani ožine. Kakor koli že, geološko dejstvo je, da je bilo v daljni zgodovini območje Sredozemskega morja sušno in da so tektonska premikanja ustvarila največji slap v Zemljini zgodovini – iz Atlantika se je voda prelila in ustvarila Sredozemsko morje.
Ogromna skala, pod katero leži mesto Gibraltar, je skorajda v celoti naravni park. Za vstop vanj je treba plačati vstopnino. Glavna znamenitost so poleg pohodnih poti makaki, edine prostoživeče opice na evropski celini. Te znajo biti zelo radovedne in celo malo nasilne, zato je hrano bolje pustiti v nahrbtniku.
Mesto Gibraltar, ki je prav lepo urejeno, je zlahka obvladljivo peš. Avto je najbolje pustiti v parkirni hiši in se sprehoditi po njegovi glavni ulici. Tu je največ brezcarinskih trgovin, kjer res ugodno ponujajo alkoholne pijače iz vsega sveta, cigare in drugo robo. Cene so v funtih, a seveda sprejemajo tudi evre in plačilne kartice. V lokalih in restavracijah cene niso pretirane.
Mavrska palača Alcazar
Sevillo, najin naslednji cilj, sem že pred nekaj leti obiskal v poletnih mesecih in v spomin se mi je vtisnila kot mesto z največjimi arhitekturnimi presežki, pa tudi zaradi neznosne vročine. Tako kot še mnogi drugi kraji Sevilla pač ni mesto, kjer bi poleti lahko pričakovali prijetne temperature. Tokrat je bilo veliko bolje, mesto pa me je znova očaralo. Od vseh, ki sem jih imel v svojih dolgoletnih popotovanjih priložnost obiskati, je Sevilla, vsaj zame, eno najlepših, če ne celo najlepše. Glavni zgodovinsko-arhitekturni znamenitosti sta vsekakor palača Alcazar s svojimi impozantnimi vrtovi in stolp Giralda, ki je ostanek mošeje, h kateri je bila prizidana seviljska katedrala.
Palača Alcazar izvira iz začetka mavrskih osvajanj, pozneje pa so jo različni vladarji dograjevali v različnih slogih. Območje sestavlja več čudovitih zgradb s še bolj dih jemajočimi vrtovi. Tako se tu srečujejo arhitekturni slogi islama, gotike, romantike, renesanse in baroka. V prostorih teh zgradb so se vseskozi dogajali različni zgodovinski dogodki, od kraljevih porok do podpisov pomembnih vojaških dokumentov. Zdaj velja za najstarejšo kraljevo palačo v Evropi, ki jo še vedno uporabljajo za ta namen – ko je španska kraljevska družina v Sevilli, je nastanjena v njenih zgornjih nadstropjih.
Vsekakor pričakujte ogromno obiskovalcev tudi, ko turistična sezona naj ne bi bila na vrhuncu. Da sva prišla do blagajne z vstopnicami, sva čakala skoraj dve uri. Dobila sva ene zadnjih, in sicer v zadnji skupini, ki je tisti dan še lahko obiskala palačo.
Kolumbov DNK
Tako sva imela na voljo nekaj ur, da sva si vmes ogledala še Giraldo in katedralo. A tu so vstopnice na fizični blagajni že pošle, zato sva poskusila srečo še na spletu. Uspelo nama je, tudi tu pa je bilo potrebnega veliko čakanja, da sva skozi 33 nadstropij prišla na vrh tega 107 metrov visokega minareta oziroma stolpa, ki pa ni unikat – dvojčka namreč najdete v maroškem Marakešu.
Na vrhu je obešenih 24 zvonov. Ker je ta stolp oz. minaret del katedrale, velja seviljska katedrala za katedralo z največ velikimi zvonovi na svetu. Največja gotska stolnica in tretja največja cerkev na svetu pa je zanimiva tudi ali predvsem zaradi grobnice »uradnega« odkritelja Amerike, Krištofa Kolumba. Pred leti so analizirali DNK posmrtnih ostankov iz te grobnice in ugotovili, da so tu njegovi pravi posmrtni ostanki. Na drugi strani Atlantika, v Santu Domingu, trdijo isto, vendar analize ostankov, ki jih hranijo, ne dovolijo. Najbrž zato, ker se bojijo upada obiska množice turistov, če bi se izkazalo, da niso pristni.
Seviljska stolnica je zanimiva tudi zaradi Dvorišča pomaranč, nasada nekaj deset pomarančevcev, ki leži v sklopu zgradbe in je del kompleksa, ki se je ohranil še od časa, ko je na tem mestu stala mošeja. Presežek je tudi glavni oltar, s kipi 200 svetnikov največji na svetu. V katedrali je več kot 600 umetniških del, med njimi tudi Francesca Goye.
Po svoje pa je še zanimiveje in bolj navdihujoče vpijati življenjski ritem mesta. Zvečer so lokali polni turistov in domačinov, na ulicah pa so množice mladih in starih, ki plešejo kar na pločnikih ali na obrežju reke Gvadalkvivir. Vsekakor se splača okrepčati v kiosku Los Especiales, ki ima najboljše churrose z vročo čokolado v mestu. Takoj čez most je še bolj umetniški predel Triana, kjer je tudi znana tržnica, vsesplošno pa je ta del mesta znan po lončenih izdelkih. Tudi tu je bila glavna ulica zvečer polna življenja.
V Sevilli sta še dve stvari, ki sta se mi močno vtisnili v spomin. To sta trg Plaza de Espania in sredi mesta stoječa ogromna lesena struktura v obliki luknjičaste gobe, imenovana Setas de Sevilla, Seviljska goba. Trg je bil zgrajen leta 1929 za svetovno razstavo in nedavno obnovljen. Restavratorji so potrebovali tri leta, da so uredili vse tako, kot je vidno zdaj. Opravili so res fantastično delo. Vsekakor je to eden najlepših trgov, kar jih je. Seviljsko gobo so ustvarili leta 2011 kot kulturni spomenik na mestu, kjer je nekoč stala glavna mestna tržnica. Posebnost te znamenitosti je, da sta na vrhu pohodna pot in razgledna ploščad. Nočni vzpon na ploščad s svetlobnimi učinki je prava atrakcija.
Pueblos Blancos
Tako imenovane »bele vasice« so pogosto eden izmed ciljev obiskovalcev, ki se podajo na raziskovanje tega dela Španije. Februarja jih je bilo v ne preveč sončnem vremenu le malo. Najprej sva se podala v vpadljivo Zaharo, kjer so prav vse stavbe, z izjemo cerkve, bele. Kraj leži pod hribom, na katerem stoji grad. Dovolj je le kakšna ura ali dve za sprehod po ulicah, saj je večina zgradb stanovanjskih, le nekaj je manjših gostinskih objektov in trgovinica ali dve s spominki.
Ronda je, drugače kot Zahara, kar velik kraj, pravzaprav mesto. Slovi po Novem mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1751 in 1793. Dviga se 120 metrov nad kanjonom in s svojo višino in videzom navdihuje fotografske navdušence. Ronda je znana tudi po tem, da se z najstarejšo bikoborsko areno, ki je vsekakor vredna ogleda, nekako postavlja ob bok Sevilli. V kompleksu si je mogoče ogledati hleve s konji, muzej, ki je posvečen junakom bikoborb in njihovi opremi, in seveda samo prizorišče. Areno in prej omenjen most je projektiral isti arhitekt. Obe glavni mestni atrakciji sta torej iz druge polovice 18. stoletja.
Tretji kraj, ki sva ga izbrala med »belimi vasicami«, je bil Setenil de las Bodegas. Tukaj sva tudi prenočila v unikatni stavbi, katere del je vzidan v skalo. Kraj slovi prav po takšni nenavadni gradnji nekaterih stavb. Imela sva smolo z vremenom, saj je ves večer in vse jutro deževalo, zato nisva doživela pravega čara tega posebnega kraja. Lahko pa povem, da po tako ozkih ulicah, kot so v Setenilu, še nisem vozil. Za voznike z rahlimi živci je bolje, da pustijo avtomobil na katerem od parkirišč na robu mesta.
Marbella in Colomares
Na koncu najinega potovanja po Andaluziji sva se za krajši čas ustavila še v Marbelli, dopustniškem kraju na Costa del Sol, 'Sončni obali'. Če odštejemo težave s parkirnimi mesti, je kraj prav simpatičen. Pravi užitek se je bilo sprehajati med lepo urejenimi uličicami v notranjosti mesta, kjer je vse polno ličnih trgovinic in restavracij, in užiti sonce na mestnih plažah in promenadah. Zabavno je bilo tudi opazovati ljudi v tem letnem času, saj so se nekateri sončili v kopalkah na peščenih plažah pod palmami, drugi pa hodili mimo njih v zimskih bundah.
Zadnja destinacija je bil čisto naključno izbrskan grad Colomares, ki leži med Marbello in Malago. Kičast, kot da je ustvarjen za kakšen tematski park, a vseeno zelo fascinanten. Idejo zanj je leta 1987 dobil arhitekt po imenu Dr. Martin, ki je to kreacijo, posvečeno odkritju Amerike, z dvema zidarjema ustvaril v sedmih letih. Ker so iz svojskega gradu čudoviti razgledi na obalno območje, v bližini pa sta presenetljivo še budistični in japonski tempelj, se je splačalo pred vrnitvijo vzeti nekaj časa še za ta zanimiv kraj.