Hašemitska kraljevina Jordanija
Jordanija meri okrog 89.300 kvadratnih kilometrov. Izrazito puščavska država ima nekaj več kot 11 milijonov prebivalcev. Več kot polovica površine je neposeljena puščava. Najrodovitnejša je pokrajina ob sicer kratki reki Jordan, ki si jo deli z Izraelom. Na jugu je obala Rdečega morja v dolžini 26 km. Prestolnica Aman ima približno štiri milijone prebivalcev. Okoli 95 odstotkov prebivalstva je arabskega, prav takšen je tudi odstotek pripadnikov sunitske različice islama.
Spust na goro Nebo
Prvi stik s sicer islamsko Jordanijo je bila krščanska Madaba, mesto mozaikov. Mesto ni bogato le z mošejami, ampak ima tudi veliko cerkva. Tla grške ortodoksne cerkve svetega Jurija prekriva mozaik Svete dežele, najstarejši zemljevid tega zgodovinskega krščanskega ozemlja. Sestavili so ga malo pred prihodom muslimanov v drugi polovici 6. stoletja iz več kot dveh milijonov pobarvanih ploščic. Čeprav so ga potresi in požari poškodovali, so na njem lepo vidni Jeruzalem, Jeriha, Gaza, Mrtvo morje. V reki Jordan v obe smeri plavajo ribe, po Mrtvem morju pa ladje. V Madabi je mogoče dobiti tudi alkoholne pijače. V izrazito muslimanski državi je tudi nekaj odstotkov kristjanov, v središču Madabe pa so menda v večini. Tudi v politiki in gospodarstvu so na pomembnih položajih. Ustavni monarhiji Jordaniji za zdaj uspeva krmariti med različnimi veroizpovedmi, ohranjati strpnost in mir in se ne zapletati v vojne s sosedami.
Iz Madabe sva se odpeljala na še en za kristjane pomemben kraj, na devet kilometrov oddaljeno goro Nebo. Običajno se je treba na goro povzpeti, a na Nebo se je bilo treba spustiti, saj leži na poti proti Mrtvemu morju. Tu so Mojzesove oči, tako pravi Biblija, v zadnjih trenutkih življenja zagledale obljubljeno deželo. Midva sva globoko pod cesto najprej zagledala dolgo čredo ovac. Vodil jih je pastir, prav tak, kot smo ga vsako leto zapičili v mah, ko smo doma postavljali jaslice. Naš domači jaslični pastir je imel sedem belih ovčk, za tem spodaj pa se je vilo kakih sto živali. Le kje bo v tej pusti, suhi in sivi pokrajini našel hrano za tolikšno čredo? Malce naprej se je odprl pogled proti dolini reke Jordan in Izraelu. Ko je zrak res dobro umit in čist, je od tod videti bleščečo zlato kupolo jeruzalemske mošeje. Toda ozračje ni skoraj nikoli čisto, temveč umazano in motno, prepredeno z meglicami in ponuja le nejasen pogled proti Mrtvemu morju.
Na gori je križ, okrog katerega se opleta kača, delo italijanskega umetnika, v spomin na Mojzesa. Mojzes je izraelsko ljudstvo vodil v obljubljeno deželo po puščavi. Bog je nad Izraelce poslal kugo, Mojzesu pa naročil, naj postavi drog in okrog njega ovije bronasto kačo. Kdor je pogledal kačo, je kugo preživel. Mojzes je umrl na gori Nebo, a kje je njegov grob, se ne ve. Leta 2000 je na gori Nebo papež Janez Pavel II. posadil oljko miru.
V največji depresiji
Cesta proti Mrtvemu morju vijuga po pustem peščenem hribovju. Tu pa tam je videti nomadsko bivališče: velik šotor, kamelo, zdelan avto ali poltovornjak, plastične posode za vodo, otroke, odpadke. Izogneva se letoviščem in hotelskim kompleksom in se ustaviva na javnem parkirišču blizu obale. Fantje na konjih ponujajo jahanje po nabrežju. Ob vodi je nekaj vegastih hišic iz trstičja, kjer prodajajo prigrizke. Pravzaprav je obala prav grda, toda edinstven občutek lebdenja v vodi je treba čim prej preizkusiti. Za poležavanje na vodi tu ni potrebna blazina; voda je tako slana, da te kar sama drži na površju. Zaplavati si ne upam, ker se bojim, da me bo gosto morje prevrnilo in mi bo slana voda zašla v oči. Zapeče me drobna ranica na mezincu, čeprav sem si jo prej zaščitila z obližem. Britje brade ali nog pred kopanjem v Mrtvem morju ni dobra ideja. Po lebdenju in namakanju se splakneva s plastenko vode, da sol ne bi zašla še v kako poro in sprožila zoprnega skelenja. Ko bova zvečer prišla v hotel, bova temeljito sprala s sebe mastno in slano oblogo.
Slanost vode Mrtvega morja je desetkratnik slanosti običajnega morja in znaša visokih 33 odstotkov. V takšni slanici lahko preživijo le nekatere bakterije in alge. Ribe, ki jih v morje zanese reka Jordan ali potoki iz kakšnega vadija, takoj umrejo. Več mikroorganizmov je mogoče najti ob vrelcih sladke vode na dnu morja. Voda vsebuje veliko magnezija, kalija in natrija in naj bi imela zdravilno moč za artritis in kožne bolezni. Zrak ob morju je čist, vsebuje veliko kisika in malo alergenov. Sončni žarki imajo manj škodljivega ultravijoličnega sevanja. Višji zračni tlak naj bi blagodejno vplival na človeško telo. Obale mrtvega morja so namreč najnižja kopenska točka na svetu: 420 metrov pod gladino morja. Številka se lahko nekoliko spreminja glede na temperaturo, padavine, izhlapevanje in dotok voda iz Jordana.
Plavanje v slanici
Mrtvo morje, ki je pravzaprav jezero na meji med Izraelom in Jordanijo, leži v tektonskem jarku med arabsko in afriško ploščo. Široko je približno 18 in dolgo od 75 do 80 kilometrov, odvisno od vodostaja. Globina severnega dela dosega 400 metrov, njegov južni del pa je globok le nekaj metrov. Na jugu pridobivajo kalij in druge minerale. Morje se krči, umira. Gladina je v sto letih upadla za nekaj deset metrov, o čemer pričajo sloji, ki so se izoblikovali na obali. Vsako leto se raven vode zniža za en meter. Vodnatost Jordana, ki napaja morje, je vedno manjša, kajti za namakanje ga izkoriščata Jordanija in Izrael. Na okoljsko katastrofo so leta 2016 želeli opozoriti športniki in okoljevarstveniki tako, da so združili moči in prvi preplavali Mrtvo morje od jordanske do izraelske obale. Med sedemurnim plavanjem jih je spremljala zdravniška ekipa. Nosili so vodotesne maske, da jim slana voda ne bi zašla v oči, usta, nos ali celo v pljuča. Zaužitje kozarca Mrtvega morja je enako ugrizu klopotače.
Dostop do obale je težaven in mogoč le na nekaj mestih. Ob vodi sva se ustavila še enkrat. Tu je bila obala zanimivejša. Barva vode je bila turkizna. Obrobja majhnih zalivčkov je pobelila sol, ki jo je v plasteh in drugih oblikah iz sebe iztisnila gosta slanica. Veliki kristali so se svetlikali v zahajajočem soncu. Ostre strjene usedline soli so škripale pod nogami. Obutimi seveda. Bosih nog je tu nemogoče hoditi. V daljavi so pusto pokrajino oživljale palme, ki rastejo ob pritoku Wadi Mudžib.
Temni se, ko se peljeva proti Wadi Musi, Mojzesovi dolini, izhodišču za obisk veličastne Petre. Cesta je ovinkasta in skoraj prazna, toda ne povsem. V soju žarometov se iz teme izluščijo visoke sence. Tri kamele prečkajo cesto. Smešno stopicljajo, ker imajo sprednje noge povezane z vrvjo. Tako lahko tudi ponoči iščejo hrano, vendar z zvezanimi nogami prav daleč ne morejo, zato jih lastniki naslednje jutro zlahka najdejo.
Ko sva se bližala mestu, se je pokrajina spremenila. V votlinah ob cesti so se ob majhnem ognju družile skupine moških. Nekatere skalnate kaverne ob cesti so bile garaže, v njih so bili parkirani avtomobili. Veselila sva se prihoda v apartma, kjer bova s sebe sprala slano oblogo iz Mrtvega morja. V apartmaju je bilo hladno. Iz pipe ni hotela priteči topla voda. Lastnik se je čudil, vendar obljubil, da bo težavo odpravil. Šla sva v mesto, se vrnila, toda voda je bila še vedno ledeno mrzla in soba prav tako. Jutri bova v Petri k sôli dodala še veliko prahu in znoja.
Petra, eno od sedmih čudes sveta
Na pot po peščeni Petri sva se odpravila takoj, ko so jo odprli. Četudi se je jutro šele luščilo iz mraka, so podjetni prodajalci že takoj na začetku ponujali ježo na konjih in trdili, da je vključena v ceno vstopnice. Na koncu bodo povedali, da je ježa na konjskem hrbtu res v ceni vstopnice, ne pa tudi napitnina.
Starodavna enigmatična Petra je magnet za turiste. Množice ljudi, več kot milijon obiskovalcev letno, so odvzele mestu spokojnost in skrivnostnost, državi pa prinašajo lepe zaslužke. Skrivnostno mesto v kamnu, na nadmorski višini od 700 do 1000 metrov, je bilo stoletja skrito očem in zgodovina je nanj pozabila. Leta 1812 ga je za Zahodnjake izpod plasti peska ponovno odkril švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt.
Pot v epsko Petro je spočetka ravna. Kmalu se zoži in zareže v impresivne skalnate pečine. Dober kilometer dolga soteska se imenuje Sik in nas bo pripeljala v srce čarobnega mesta. Oblikovali so jo tektonski premiki, moč vode in vetra in tudi roke starih civilizacij. Iztegujemo vratove proti 80 metrov visokim klifom, skozi katere začne prodirati jutranje sonce. Soteska se ponekod zoži na tri metre in ljudi je vedno več. Čeprav sva vstala že zgodaj, se nama gneči ni uspelo izogniti. Umakneva se električnemu vozilu, ki v sotesko pelje šest turistov, potem pa še dvema konjema in oslu. Vrhovi skal rdeče zažarijo, ko jih oblijejo sončni žarki. Nenadoma se ozka temna soteska razpre in v svetlobi se oranžno zasveti spektakularni Al-Khazneh, le malenkost manj kot 40 metrov visoka ikonična zakladnica. Tako so jo krstili beduini, ki so verjeli, da se v njej skriva zaklad egipčanskega faraona. Najverjetneje je bila grobnica, morda pa tudi svetišče. Nabatejci so jo z nepredstavljivo natančnostjo vklesali v peščenjak od zgoraj navzdol. Helenistično pročelje s korintskimi stebri in izklesanimi reliefnimi detajli je resnično mojstrovina.
Prestolnica Nabatejcev
Na prostoru pred zakladnico se gnetejo ljudje, kamele čakajo na stranke. Morda so nekoč prav tu trgovali z začimbami, dragulji in kadilom. Potomec Nabatejcev nama ponuja osla in roko izteguje proti vrhu skale, kjer je fotogenična Instagram točka. Tja gor naju nese za 10 dinarjev. Ne vprašava, ali je to cena na človeka ali na osla. Vljudna sva in rečeva, da morda popoldne, ko se bova vračala. Vztraja: »Zdaj pojdita. Popoldne se cena dvigne na 20 dinarjev.«
Petro so ustvarili Nabatejci, arabsko nomadsko pleme, ki se je s čredami premikalo po puščavi in iskalo ugodne razmere za življenje. Sčasoma so se iz pastirjev razvili v trgovce in Petra je postala prestolnica njihovega kraljestva. Raziskovalci si niso edini, kdaj je bila zgrajena, verjetno v času med 4. in 2. stoletjem pred našim štetjem. Nabatejci so zgradili kompleksen sistem vodnih kanalov, ujeli deževnico v zajetja in zbiralnike, kar jim je omogočalo preživetje v negostoljubni suhi deželi. Trgovali so s tako oddaljenimi kraji, kot so Grčija, Egipt, Indija in Kitajska. Ocenjujejo, da je v 1. stoletju v Petri živelo približno 20.000 ljudi. V letu 106 so Nabatejce porazili Rimljani in Petra je postala del rimske province. Trgovske poti so se počasi spremenile in kamnito mesto je izgubljalo pomen. Razdejali so ga tudi potresi, ki niso uničili le veliko zgradb, temveč tudi vodovodni sistem. Ocenjujejo, da je raziskanih le 15 odstotkov tedanjega mesta in da ga je večina še pod peskom.
Desno od zakladnice se odpre pogled na ulico fasad ter na ogromne grobnice in bivališča, izdolbena iz kamna. Tudi polkrožni amfiteater, ki posnema grškega in rimskega, je po nabatejsko izklesan. Pa hipodrom, svetišča, cerkve, mozaiki in še več grobnic. Povzpneva se do orjaške grobnice na desni strani. V njej globoko odmevajo in donijo navdušene besede dveh glasnih Italijanov. Zdrznem se, ko se v kotu nekaj premakne. Pes radovedno dvigne glavo in jo takoj spet položi nazaj med noge. Tu je njegovo zatočišče pred pekočim soncem.
Največje pročelje v Petri ima samostan, ki je narejen v enakem slogu kot zakladnica. Do njega se povzpnemo po strmi poti in po več kot 800 neenakomernih, od številnih nog izmučenih stopnicah. Vroče je in lahko vas zamika, da bi prikimali beduinu, ki z roko vabi na oslov hrbet. Samostan je širok 50 in visok 45 metrov. Poimenovanje je pravzaprav napačno. Na notranjih površinah zidov so našli križe in sklepali, da je bila tukaj v bizantinskih časih cerkev ali pa samostan. A v resnici je tudi tukaj grobnica.
Vrniti se morava dol in potem spet povzpeti, da prideva še do razglednega mesta nad zakladnico. Leži na vrhu pečine, na katero naju je zjutraj vabil beduin z oslom. Izbrala sva drugo, veliko daljšo pot in 600 zlizanih stopnic. Na razgledno točko je treba skozi beduinski šotor. Vstopnine ni, beduin ni vsiljiv, a se pri njem spodobi kaj naročiti. Odločila sva se za metin čaj. Medtem ko sva čakala, da prideva na vrsto in sedeva na preprogo, ki je visela nevarno čez rob pečine, se ovekovečiva s fotografijo z zakladnico globoko spodaj, kjer so turisti le drobne mravlje. Po šotoru se je s privzdignjenimi repi okrog nas smukalo šest, sedem, osem mačk.
Aplikacija Samsung Health je ocenila, da sva prehodila 16 kilometrov. Skoraj za en dan El Camina. Za danes bo dovolj Petre. Še pot navzdol in vračanje skozi ozki kanjon. Spodaj je veter dvigoval in vrtinčil prah ter meglil pogled na kamele, konjske vprege, osle, ljudi. Dohitela sva moškega srednjih let, ki je okorno prestavljal nogi in se mučil na neenakomernih stopnicah. »Kar naporno za kolena, kajne?« sem rekla. »Ja. Posebej za moja,« je stisnil zobe zagoreli Italijan. »Opravljam najnevarnejšo službo na svetu. Sem poštar v Neaplju in doživel sem že štiri nesreče. Po zadnji so me komaj sestavili skupaj. Saj so mi že ponujali mesto vodje pošte, a bi moral v Bologno, tam sedeti v pisarni, dopust za potovanja bi si težko izboril. Pa sem raje ostal v Neaplju. Preveč rad potujem in raziskujem svet.«
Wadi Rum, Mars na Zemlji
Cesta iz obmorske Akabe je bila lepa in široka, ob njej so v pesku ležale odvržene plastenke, pločevinke, kartonske škatle. Na posamičnih nizkih grmičih so frfotale plastične vrečke, bele in črne, veter je z njimi opletal po cestišču. Pravijo, da je plastična vrečka na veji jordanska narodna ptica. Za blagim ovinkom se je prikazal prometni znak za ležečega policaja. Jordanski ležeči policaji so visoki, zato je treba hitrost pošteno zmanjšati, da ne poletite čeznje in uničite podvozja. Ko sva na letališču vračala najet avtomobil, je uslužbenec sprednji del avta res podrobno pregledal. Kmalu za ležečim so bili še pravi policaji. Ustavila naju je cestna varnostna kontrola. Od kod sva, kam greva, potni list. Na koncu pa prijazen »Welcome to Jordan«, ki sva ga že večkrat slišala od uličnih prodajalcev in naključnih mimoidočih.
V daljavi začnejo zlagoma iz dolgočasne nerazgibane puščave rasti skalnate strukture, pesek pa dobiva rdečkasto barvo. Bližamo se slikovitemu Wadi Rumu, Lunini ali Marsovi pokrajini. Piha kot noro in bojiva se, da bo veter pokvaril najin izlet v znamenito puščavo. Ob pol enih se pripelje Ahmed, tako, kot smo zmenjeni. Še enkrat preverimo že dogovorjeno ceno izleta s spanjem v puščavi. Ahmed na telefonu poišče najino elektronsko dopisovanje in potrdi ceno. Po puščavi nas ne bo vozil on, ampak njegov nečak Zaid. Ahmed naju vodi do Zaida, Zaid pa do toyote, mimo katere sva šla pred desetimi minutami in upala, da naju po puščavski divjini ne bo vozil tak razpadajoči džip. A sva že plezala na zadek sesute Toyote. Zaid je imel osemnajst let in njegov angleški besedni zaklad je bil veliko skromnejši od stričevega. Na vsa vprašanja je z nasmeškom odgovarjal z »Yes, yes,« ali pa z »Yes, of course«.
Wadi Rum zavzema 720 kvadratnih kilometrov in je od leta 2011 pod Unescovo zaščito. Leži na nadmorski višini nad tisoč metrov. Džabal Umm ad Dami, prav blizu meje s Savdsko Arabijo, je s 1854 metri najvišji vrh v Wadi Rumu in tudi v vsej Jordaniji. Fascinantna nezemeljska krajina je navdušila tudi filmske ustvarjalce. Tu so prizorišča snemanja filmov Lawrence Arabski, Marsovec, Vojna zvezd in Transformerji.
Območje Wadi Ruma upravljajo lokalni beduini. Organizirajo vožnje po puščavi in prenočevanje v puščavskih kampih in tako nekoliko nahranijo svojo nomadsko dušo. Območje je bilo poseljeno že v prazgodovini, saj tu najdemo izvire vode. Ljudje so si bivališča uredili v votlinah v skalovju, ki jih je s svojo senco ščitilo pred žgočim soncem. Pozneje so domovanja nadgradili s šotori iz kozje in kamelje kože.
Večerja izpod odeje
Po peščeni ravnini so vijugale kolesnice džipov, ki so peljali pred nami. Veter se je pomiril in nam ni več nosil peska v oči. Zaid nas je zapeljal do čudovitih skalnatih formacij, kamnitih obokov ter do velikega in malega naravnega mostu in poskrbel za fotografiranje. Ustavil je pri rdeči sipini in preizkusili smo lahko, kako naporna je hoja po pesku navkreber. Sredino sipine je že zavzel kitajski par s telefonom v rokah. Ona je premikala telefon levo in desno, pa gor in dol, da bi za selfie ujela najlepšo kuliso rdečih valujočih sipin. V daljavi se je po prostranem peščenem površju premikal bel džip, za njim je ubogljivo tekla kamela, privezana z vrvjo na vozilo. Kamele se po pesku premikajo veliko lažje kot konji. Površina njihovih podplatov je večja in noge na tla polagajo po celi površini.
Zaid se je z avtom zakopal v pesek, poskus reli vožnje se ni najbolj obnesel. Izpod koles je frčal droben pesek, a avto se ni premaknil. Hm, bomo kar tu prenočili? Na pomoč so priskočili drugi vozniki. Izpod koles so kar z rokami odmetavali pesek, izkušenejši starejši beduin je za volanom zamenjal nemočnega Zaida in toyota je skočila iz peska. Zdaj nas je Zaid lahko zapeljal do sto metrov dolgega ozkega kanjona. Stopali smo čez kotanje, napolnjene z vodo, in se oprijemali pečin. Na eni od visokih sten so petroglifi prikazovali karavano kamel, pod njo so bili nerazumljivi simboli in zapisi, ki so jih, verjetno s kamnom, izklesali in izbrusili prebivalci puščave, Nabatejci in drugi Arabci.
»Večerja se že kuha,« je Zaid prebral moje lačne misli, ko smo se vrnili iz hladne soteske. »A še prej bomo občudovali sončni zahod,« je rekel in poiskal večjo skalnato strukturo, s katere sva opazovala, kako rdeča krogla tone za skalo daleč pred nami in barva nebo v oranžne, rumene in rdeče odtenke. Zaid se je spustil s skale. Do tal segajoče ohlapno oblačilo mu je v vetru vihralo okrog nog, a mu ni preprečevalo, da bi spretno kot kozliček skakal navzdol. Vrnil se je z vročim čajem. Bolj ko se je sonce spuščalo, bolj je bilo čutiti mraz.
Poleg granitne skalnate strukture je bil naš puščavski kamp. Klif je bil prepreden z zanimivimi reliefnimi vzorci. Dež, v katerem je vedno nekoliko kisline, raztaplja kamnino, in ko voda izhlapi, se oblikujejo reliefne strukture. »Pridite, zarb,« je zaklical vodja kampa. Zarb je tradicionalni beduinski način kuhanja in pečenja v tleh pod peskom. Zbrali smo se okrog kuharja, ki v roki ni imel kuhalnice, ampak lopato. Z njo je odmetaval pesek, dokler se ni prikazala odeja. Umaknil jo je, dvignil veliko pokrovko in izpod nje je hušknil vonj po mesu in zelenjavi. Sklonil se je in iz tal izvlekel trinadstropno kovinsko konstrukcijo. Spodaj je bil piščanec, na srednji rešetki krompir in korenje, zgoraj bučke in druga zelenjava. Po večerji smo se zbrali v večjem skupinskem šotoru in posedli okrog ognja, ki je prasketal na sredini. Skrbnik kampa nam je nalival topel čaj. »Pozimi rdeči pesek za kak dan prekrije tanka bela snežna odeja,« je rekel, ko mi je točil že tretjo posodico čaja. Zunaj je grizla mrzla puščavska noč.
Po kraljevi cesti mimo puščavskih gradov
Naslednje jutro sva se že zunaj zaščitenega območja sprehodila skozi luksuzni kamp z razkošnimi kupolastimi šotori, pravzaprav kapsulami. Kot bi se tukaj v velikih mehurjih začasno utaborili nomadski Marsovci. Skozi zaokrožene prozorne stene in strope lahko opazujete zvezdnato nebo in sanjate, kako boste, kar z mehurčkom vred, pristali na eni od svetlikajočih se zvezd visoko zgoraj. Svetlobno onesnaženje je tu majhno in Wadi Rum je ena boljših lokacij za opazovanja zvezdnatega neba.
Nazaj proti Amanu sva se peljala po kraljevi cesti, ki je nekoč povezovala Egipt in Mezopotamijo. V Dani sva spila kavo s kardamomom in poklepetala s prodajalcem. »Jan Oblak je res odličen vratar,« je rekel, ko sva povedala, da sva iz Slovenije. Prespala sva v Keraku, kjer sva pojedla najboljši humus. Na Bookingu ni bilo nobenega prenočišča, a so nama v bližini gradu takoj našli sobo: dostop po visokih temačnih stopnicah v tretje nadstropje mimo kupov starih prašnih knjig in časopisov. Vrata so se sicer zaklenila, a na hodnik je kljub temu zevala špranja.
Grad Kerak je v svoji dolgi zgodovini videl mnoge zavojevalce. V 12. stoletju je bil križarska utrdba. Tu so križarji izza debelega kamnitega obzidja odbijali napade muslimanov. Ogromne obokane temne dvorane so skrivnostne, odprtine za svetlobo majhne in stene konjskih hlevov debele, spodaj v podzemlju je še več temnih prostorov. Po puščavi vzhodno od Amana je posejanih še več manjših gradov iz 7. in 8. stoletja, ki begajo zgodovinarje. So bili prenočišča in počivališča za karavane in popotnike, shajališča kalifov, lovski dvorci, obrambni objekti? V enem od gradov so med poslikavami našli tudi ne povsem oblečeno žensko pri kopanju. Torej so jih verjetno uporabljali tudi za zabave.
Aman, prestolnica na devetnajstih gričih
Po ovinkasti cesti sva se že v temi iz doline Jordana dvignila za več kot tisoč metrov in prišla v neznosno gnečo, v kaotični konglomerat, ki se zdi neskončen, ko se skozenj prebijaš z avtomobilom. Aman leži na nadmorski višini med 700 in 1100 m, odvisno, ali ste na džebelu ('griču') ali v vadiju ('dolini'). S citadele, mestne utrdbe iz bronaste dobe, se odpira pogled na mesto, stoječe na devetnajstih gričih. Preplet zgradb spominja na velikansko satovje. Nadimek belo mesto Amanu ne ustreza več. Puščavski prah in izpušni plini so zidovom odvzeli belino in jih obarvali s sivorjavimi odtenki.
Na ravnih betonskih strehah čepijo beli plastični sodi z dragoceno tekočino. Hranilniki vode so za gospodinjstva izjemne vrednosti. Nikoli ne veš, ali bo iz pipe pritekla voda iz javnega vodovoda ali ne. V preteklosti so bile strehe priročna odlagališča za vsakršno šaro. Na njih so meščani kopičili iztrošene gospodinjske aparate, odslužena pomivalna korita in staro izrabljeno pohištvo. Hranilnikom vode na strehah dostikrat delajo družbo veliki satelitski krožniki in antene, ki lovijo signale in v hiše prinašajo slike in zvoke. Mesto pleza po gričih in se spušča v doline, število prebivalcev pa je že preseglo štiri milijone. Aman se je hitro razvijal potem, ko je leta 1921 postal prestolnica Transjordanije. Leta 1940 je na sedmih gričih živelo le 20.000 prebivalcev, urbanizacija pa je s hitrimi koraki mesto razprostrla na še sosednje vzpetine. V njem se zdaj tare že skoraj 40 odstotkov prebivalstva države. Prebivalstvo se je povečalo tudi zaradi velikega števila beguncev in priseljencev, ki so se sem zatekli iz nemirnega vročega kotla vojnih žarišč v Siriji, Iraku in na Zahodnem bregu. V Amanu živi veliko Palestincev.
Na enem od mestnih gričev je citadela, s katere je lepo videti amfiteater. Spodaj je na pobočje prislonjena okroglo zasnovana rimska zgradba s premerom 100 m iz 2. stoletja, iz časov, ko se je mesto imenovalo Filadelfija. Ptolemaj II. Filadelf si ga je podredil v 3. stoletju pred našim štetjem in ga poimenoval po sebi. Ime Filadelfija se je ohranilo v rimskem in bizantinskem obdobju. Na strmih stopnicah izjemno akustičnega amfiteatra je bilo v 44 vrstah prostora za 6000 ljudi, ki so občudovali glasbene in dramske prireditve ter krvave gladiatorske boje. Po strmih stopnicah sem se povzpela do zadnje vrste. Najvišji predel je bil namenjen revnim meščanom, sužnjem in ženskam. Srh me je spreletel, ko sem pogledala navzdol, na prizorišče, v areno, kjer so nekoč umirali gladiatorji in živali, pesek je vpijal njihovo kri, ljudstvo pa se je zabavalo. Ob najinem obisku so spodaj na dude igrali trije v škotske kilte oblečeni glasbeniki. Glasba škotskih regimentov je postala popularna pod Angleži.
Sprehod po suku
Veliko sadja in zelenjave, kupi začimb, zvrhane vreče čajev, skladovnice suhega sadja in oreščkov. Mesar se šibi, ko na svojih plečih nese zadnjo četrt živalskega telesa, verjetno krave. Le malo stran prodajajo male živali in perutnino. Mlad fant krmi bele peteline, ki se gnetejo v mrežastih kovinskih kletkah in se ne morejo niti obrniti. Na tleh so prav take, a manjše kletke z ujetniki golobi. Naprej so oblačila, na mnogih visijo etikete z napisom »Made in Turkey«. Med oblačili so tudi dolgi kosmati moški plašči, saj pozimi v puščavi pritisne mraz. In seveda ulična hrana. Fantje pečejo in ponujajo ploščat kruh, falafle, šavarme. Slaščičarji zalivajo slaščice s sladkornim sirupom, da jim suh zrak ne vzame svežega videza in odvrne potencialnih kupcev od sladke pregrehe. Sladki vonj se širi s pladnjev baklav in knafeha, peciva z blagim stopljenim sirom, pistacijami, datlji in morda še čim. Jordanske slaščice so sladke kot hudič. Sladke skušnjave zatreva in se rajši osveživa s sokom iz granatnega jabolka, ki ga prodajalec iztisne iz svežih sadežev. Potem se znajdeva v predelu, kjer drdrajo šivalni stroji, likalniki pa spuščajo vročo paro v zrak. Krojač se sklanja nad toyoto in s prstoma ravna robove oblačila, ki ga bo zakrpal. Počasi se zvečeri, moški v lokalih meditativno kadijo šišo in gledajo nogometno tekmo. Na obali Akabe so se ob vodni pipi družile tudi ženske. 
Ogledava si še Džeraš, mesto, ki leži kakšnih petdeset kilometrov severno od prestolnice. Tu naj bi ljudje živeli neprekinjeno že 6500 let. Antične zgradbe v helenističnem slogu so dostojno ohranjene. Jasno je razvidna tedanja urbanistična ureditev mesta in ulic. Amfiteater je tak kot v Amanu, le da sprejme manj ljudi. Mesto je imelo hipodrom s tribunami, svetišča, Artemidin tempelj, Zevsov tempelj, ogromen vodnjak. Ovalni forum ima površino 90 krat 80 metrov in je obkrožen z lepo ohranjenimi jonskimi stebri. Škoda je, da so arhitekturne dosežke popačili in razobličili številni potresi. Stebri mečejo na kamnita tla kratke popoldanske sence, ko hodiva po osemsto metrov dolgi aleji. Nekoč so bile tu obrtniške delavnice, zdaj ulico oblegamo turisti. Več sto tisoč jih pride sem, da bi si, tako kot midva za konec potovanja, ogledali starodavno mesto.
