Podatki o državi:
ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI
Površina: 83.000 km²
Prebivalstvo: ok. 9,3 mio.
Gostota: ok. 112 preb./km2
Glavno mesto: Abu Dabi (ok. 2,9 mio. preb.)
Uradni jezik: arabščina
Etnične skupine: Južnoazijci iz Indije, Bangladeša, Pakistana ... (ok. 59 %), Arabci (ok. 11,6 %), Egipčani (ok. 10 %), Filipinci (ok. 6 %), drugi (ok. 13 %)
Vera: uradna vera islam (ok. 76 %), krščanstvo (ok. 9 %), hinduizem (ok. 6 %)
Moževa babica si je pri svojih dobrih 88 letih zaželela videti Združene arabske emirate in z željo, da ji ugodimo, smo brez oklevanja kupili letalske vozovnice, uredili rezervacijo avtomobila in najem vrstne hiše v predmestju Dubaja. Najboljši način potovanja po Emiratih je prav z avtomobilom, kar lahko potrdim tudi iz naše lastne izkušnje. To velja tudi za mesta. Vanje lahko kljub občasnim prometnim konicam pridemo precej hitro, saj imajo avtoceste ponekod celo devet pasov, parkirišča pa so večinoma brezplačna.
Bi si radi ogledali Emirate? Potem se nam pridružite!
Spoznajte destinacije iz članka!
Z najetim avtomobilom, za vožnjo katerega potrebuješ poleg našega tudi mednarodno vozniško dovoljenje, smo se počutili zelo svobodno, ustavili smo se, kjer koli in kadar koli nam je ustrezalo. Ko ob cesti zagledaš kamelo, se lahko ustaviš, ko želiš fotografirati sončni zahod, si željo v trenutku uresničiš, nobenega razloga ni, da ne bi zlezel na razgleden grič, ki se dviga nedaleč od ceste. Enotedensko popotovanje osmih ljudi v velikem najetem avtomobilu je bilo tudi zato prav prijetno.
Dubaj, naše izhodišče
Emirati so znani kot vroča dežela, zato se mnogi sprašujejo, kdaj je pravi čas za potovanje v Emirate. Odgovor je preprost – med našo zimo, ki je tudi višek turistične sezone. Poleti je vročina neznosna, termometer tedaj leze proti 50 stopinjam Celzija. V zimskih mesecih so temperature zmerne, a še vedno dovolj visoke za poletna oblačila in da se lahko kopamo v morju. Tudi mi smo izbrali ta čas. Temperature so se gibale med 20 in 30 stopinjami, morje pa je imelo prijetnih 23 ali še kakšno stopinjo več. Teden, ki smo ga preživeli v deželi, je bilo sončen, na nebu je bilo nekaj oblakov, doživeli pa smo tudi nekaj kapelj dežja.
Ker Emirati niso prav velika država – njihova površina je za dobre štiri Slovenije –, se je za ogled dežele najbolje nastaniti v enem od večjih mest, v Dubaju ali Abu Dabiju, in si jo ogledovati med dnevnimi izleti, po katerih se zvečer vračaš v svoje »oporišče«. Nastanili smo se, kot rečeno, na obrobju Dubaja. Središče mesta je polno visokih stolpnic, sklopi hiš ali vrstnih hiš zunaj središča pa so ograjeni. Dostop v tako ograjeno naselje je mogoč le mimo varnostnika in skozi vhod, zavarovan z zapornico. Nevajeni takih varnostnih ukrepov smo kar malce čudno gledali, potem pa vzeli na znanje, da je svet tu drugačen, kot smo ga navajeni. Sredi vrstnih hišk je bil, kot smo lahko takoj ugotovili, tudi bazen, v bližini pa so bila še otroška igrala.
V Emiratih ni nič nemogoče
Vsaj tako pravijo. Kaj je mogoče in kaj ni, je predmet debate, a ko zagledaš vse te mogočne stavbe raznoraznih oblik, ki segajo nenormalno visoko v nebo, se moraš vsaj malo strinjati. Večina zgradb je obdana s steklom, kar jim daje poseben čar. Presenečajo tudi zelo dobro urejene ceste. Prav nobena ni ponoči neosvetljena. Vsemu temu svoje dodajo velikanska nakupovalna središča. Eden od največjih, ki smo ga obiskali, ima tudi ogromen akvarij, ki sega čez dve nadstropji. Sledi nakupovalno središče s smučiščem, ki se lahko pohvali s štirisedežnico, pingvini ... Nakupovalno središče v mestu Al Ain pa ima na sredini drsališče s pravim ledom.
Vse to razkošje je seveda mogoče, ker se pod površjem male države skrivajo velikanske zaloge naravnih bogastev – le pet držav na svetu ima večje zaloge nafte kot Emirati, pri plinu pa so le za eno mesto na slabšem.
Ker je v Emiratih ogromno priseljencev, je temu primerna raznolika tudi hrana. Tu v resnici dobite vse, kar si poželi srce. Velik vpliv imata tipična azijska in tudi ameriška kuhinja. Za tiste z globokimi žepi je na voljo veliko izredno dragih luksuznih restavracij. To pa ne pomeni, da običajni popotniki ne moremo pokusiti tipične lokalne hrane. Obroki so najpogosteje sestavljeni iz riža, rib, piščanca, čičerike in raznovrstnih začimb, ki dajejo jedem poseben, a zelo prijeten okus. Ker so mnoge jedi pikantne, je pametno, da glede tega povprašate, še preden naročite. Na nas je poseben vtis napravil zlasti kruh – na videz dobro zapečena, nemastna in nekoliko debelejša palačinka odličnega okusa.
Dubaj ali Abu Dabi?
Dilema je odveč – ogleda sta vredni obe mesti. Prvo je največje v Emiratih in v svetu najbolj znano, drugo je prestolnica monarhije. Skupaj imata več kot šest milijonov ali dve tretjini vsega prebivalstva države. Drugo od drugega nista veliko oddaljeni, manj kot 150 kilometrov ali približno poldrugo uro vožnje. Obe sta zelo urejeni, varni in za naše razmere veliki. Še zlasti Dubaj, ki ima več kot tri milijone in pol prebivalcev in veliko visoko v nebo štrlečih stolpnic. Obe mesti imata tudi izjemno lepe plaže na obalah Perzijskega zaliva.
V Abu Dabiju seveda nismo izpustili ogleda ene od največjih mošej. Vstopnine ni bilo, je pa bilo kar nekaj pravil in postopkov za ogled. Ženske smo si seveda morale zakriti lase in pokriti ramena, pa tudi dolge hlače ali do tal segajoče obleke so nujne. Če nič od tega nimate s seboj, si lahko dolgo haljo po povsem sprejemljivi ceni kupite ob vstopu v mošejo. Tako smo storili tudi mi. Še pred ogledom njene dih jemajoče notranjosti pa so nas natančno pregledali, postopek je bil zelo podoben tistemu na letališču.
Zelenje, kjer ga nismo pričakovali
Kot večina obiskovalcev Emiratov smo si tudi mi ogledali Burdž Kalifo, 828 metrov visoko stolnico v Dubaju, najvišjo na svetu, ki je glavna turistična atrakcija v državi. Z ekstremno hitrim dvigalom smo se v le nekaj sekundah povzpeli do 124. nadstropja, ne da bi imeli pravi občutek, kako hitro smo se povzpeli. Naenkrat smo imeli vse gromozanske stolpnice, ki so se nam ob pogledu od spodaj zdele nepredstavljivo visoke, pod seboj. Lahko smo le potrdili, da je z vrha Burdž Kalife razgled, ki mu ni para. Ko pade mrak, pa se odvija nepozaben spektakel, ki ga lahko obiskovalci opazujejo od spodaj. Burdž Kalifa spreminja barvo, vodometi v različnih barvnih odtenkih se dvigujejo visoko v zrak, vse skupaj pa spremlja prijetna glasba. Predstavo, za katero ni treba plačati nič, lahko podoživimo večkrat.
Vsi smo veliki ljubitelji narave, še zlasti zelene, kakršna je pri nas, a ni nihče zares pomislil, da bi kaj takega lahko doživel v Emiratih. A nam je bolj kot ne po naključju uspelo najti delček zelene, zares čudovite narave. Precej drugačna je bila, kot je naša, a zato še toliko zanimivejša. Nedaleč od strnjenega mestnega dela Abu Dabija je park mangrov, po katerem se je mogoče gibati le s čolnički ali po lepo urejenih lesenih poteh. Izbrali smo slednje in med kakšno uro trajajočim sprehodom doživeli živo zelene mangrove in turkizno modro, kristalno čisto vodo ter opazovali ptice in ribe, ki živijo tu.
V najbolj znanem umetnem cvetličnem parku v Dubaju smo doživeli največje nasprotje temu naravnemu parku. Na fotografijah se nam je park Miracle Garden zdel kot iz pravljice, na njih je bila vsaka rožica kot iz škatlice. Ko smo to doživeli v živo in povrh vsega zasledili še podatek, da je v njem kar 150 milijonov cvetlic v polnem razcvetu, se nam je zazdelo, da nas je nekdo res postavil v pravljico. Nekajurni sproščen ogled čudovitega cvetja je bil nepozabno doživetje. Najbolj nas je presenetilo letalo, v celoti obdano v cvetje, otroka pa so navdušili predvsem smrkci, ki so kukali iz premnogih cvetov.
V vasi duhov
Približno uro in pol dolga pot iz Dubaja do Al Aina nas je peljala skozi puščavo, na pogled ves čas enako, le tu in tam smo za ograjo ob cesti videli kakšno lenobno kamelo. Malo zdolgočaseni smo prišli v mesto, ki ponuja čisto drugačno podobo Emiratov. Tu je več razmeroma velikih zelenih oaz, v katerih se bohotijo datljeve palme, med njimi pa so speljani kanali, po katerih se pretaka voda. Odločili smo se, da eno izmed njih obiščemo s kolesi. Najeli smo tricikle, na katerih se lahko peljeta dve odrasli osebi in še kakšen otrok. Vožnja med palmami, med katero smo nekajkrat pokusili njihove slastne sadeže, je bila pravo doživetje.
V mestu smo si nato ogledali še nekaj starinskih zgradb, ki so bile živo nasprotje arhitekture, kakršno ponujajo mesta v Emiratih. Domačini so nam z veseljem povedali, da so jih včasih gradili iz blata in palminega lesa. Zdaj je to le še spomin na preteklost. Da je bil dan popoln, smo se podali še na Jabel Hafeet, 1249 metrov visoko goro, ki se dviga nad Al Ainom. Del gore je že v sosednjem Omanu, saj leži Al Ain tik ob meji z njim. Z gore smo tako na eno stran opazovali neskončne ravnine Emiratov, na drugo stran pa prav tako neskončne ravnine Omana.
Med popotovanjem po podeželju smo od domačinov izvedeli, da je v puščavi vasica, ki ji pravijo Vas duhov. Menda tja zaidejo le redki, smo slišali. In mi smo bili eni od njih. Nekaj časa smo se skozi puščavo vozili sami in jo poskušali najti, nato pa se je mimo pripeljal domačin, ki nam je ponudil, da nas zapelje do nje. Posedli smo se kar zadaj, v keson njegovega starega vozila, le babica je sedla poleg njega. Deset minut vožnje in že smo zagledali s puščavskim peskom napol zasuto vas z manjšo mošejo v središču. Njeni prebivalci so jo že pred časom, ko se je vanjo menda naselil duh, zapustili. Tako zapuščena, izginjajoča pod peskom, je res postala vas duhov, ki prav zato privlači nekatere obiskovalce.
Izlet med sipine
Če ste ljubitelji puščave, so Emirati prava izbira. Nam se po vseh kilometrih, ki smo jih prevozili po cestah, speljanih skoznjo, ni več zdela nič posebnega. A zna biti povsem zabavna, če se vanjo odpravite s kamelami, terenskimi vozili, štirikolesniki, buggyji … Ob cestah je bilo ponudnikov takih izletov na pretek. Z enim od njih smo se pogodili za primerno ceno in se odpravili v puščavo – nekateri od nas na hrbtih kamel, drugi v buggyju. Tisti, ki so izbrali drugo možnost, so po razgibanih peščinah sledili vodniku na štirikolesniku in kasneje povedali, da je bila vožnja vsaj toliko adrenalinska, kot je bila zabavna.
Odpravili smo se še na vzhodno obalo Emiratov, na neskončno dolge peščene plaže, v ozadju katerih se dvigajo visoki hribi. Ker nas je zanimalo, kakšna je tukajšnja pusta pokrajina ob pogledu od zgoraj, smo se povzpeli na razgledno točko, ki se dviga nas mestom Khor Fakkan. Pokrajino pod seboj smo lahko opazovali tudi iz lokala, otroci pa so si čas krajšali na igralih. Pričakovanje, da bodo na lepih peščenih plažah ljudje, bodisi domačini bodisi tuji obiskovalci, pa se je izkazalo za precej napačno. Zato pa je bilo na jezeru Hawd al Bid'ah, ki leži nekaj kilometrov v notranjost, veliko bolj živahno. Ljudje so se vozili s čolni in supi, posedali v lokalih in uživali v zelenju, ki obrašča jezero.
Enklava v enklavi
Ob potovanju po Emiratih je težko oceniti, kdo je pravi domačin in kdo priseljenec. V večjih mestih nismo imeli občutka, da smo v arabskem svetu. Mnogi se oblačijo po zadnji modi, mlada dekleta nosijo, recimo temu, pomanjkljiva oblačila. Večina prebivalstva pravzaprav izvira iz Južne Azije – iz Indije, Bangladeša, Pakistana, tudi s Filipinov. Ekonomska rast Emiratov je v zadnjih dvajsetih letih izjemno povečala potrebo po delovni sili, zato so prišli sem mnogi Azijci. Vsakodnevno smo lahko opazovali delavce iz Indije in drugih revnejših držav, ki opravljajo najtežja fizična dela, delajo v gostinstvu, skrbijo za čistočo na javnih straniščih, ki so tako urejena, kot jih nismo videli nikjer drugje na svetu. Že zgodaj zjutraj jih avtobusi razvozijo na delovišča, v poznih popoldanskih ali večernih urah pa pripeljejo nazaj do skupnih bivališč. Mnogi delajo tudi ponoči, saj se v Emiratih na veliko gradi in ponekod dela potekajo nepretrgoma.
Stik s pravimi domačini, Arabci, smo imeli v puščavi, v odmaknjenih predelih, kjer smo srečevali ljudi s turbani na glavah in oblečenimi v značilne dolge dželabije. Tam je težko srečati žensko, na prostem so le moški in tu pa tam kakšen otrok. Sicer pa lahko rečemo, da so se ljudje v Emiratih izkazali za prijazne in da so nam, ko je bilo treba, z veseljem priskočili na pomoč.
Med potovanjem do vzhodne obale Emiratov obstaja možnost potovanja skozi Oman. Če smo natančnejši: skozi enklavo Madha, okoli 75 kvadratnih kilometrov velikega omanskega ozemlja, ki ga z vseh strani obdajajo Emirati. Da je stvar še malo bolj zapletena, je znotraj Madhe še ena enklava – dobre štiri kvadratne kilometre veliko ozemlje Nahva, ki pripada Emiratom. Tu so nas presenetile izjemno slabe ceste. Če bi ne bilo oznak, ne bi niti vedeli, da smo po nekaj kilometrih vožnje čez omansko ozemlje spet v Emiratih. V enklavi so razmeroma visoke gore, slabe makadamske ceste, padajoče kamenje, nekaj potokov in celo jama. Ko smo se vrnili v civilizacijo, smo ugotovili, da smo za pot skozi enklavo porabili vsaj petkrat toliko časa, kot bi ga, če bi se peljali po lepo urejeni cesti po Emiratih. A bi bili ob tem prikrajšani za zanimivo izkušnjo.
