Japonska v jesenskih barvah

Zajtrk. Po Tokiu se bomo premikali z metrojem. Obiskali bomo različne predele mesta. Zjutraj obiščemo najprej tržnico Tsukiji, ki je ena najbolj znanih tržnic na svetu, simbol japonske kulinarike, ki jo začnemo spoznavat tudi mi. Ponuja več kot 400 trgovinic in stojnic, kjer se kupuje suši, sveže ostrige, pokrovače, rakovice in morske alge, začimbe in suhe ribe in še in še… Od zunaj si bomo ogledali cesarsko palačo, kjer prebiva cesarjeva družina, vstop je namreč rezerviran samo zanje. Obdaja jo visok zid s trdnjavskim jarkom in prekrasen park, ki je znan po dragocenih japonskih cedrah. Japonska cedra je narodno drevo Japonske in ima v japonski kulturi poseben pomen. Simbolizira dolgo življenje, moč, vztrajnost in povezanost z naravo. Za Japonce so ta drevesa več kot le okras. Predstavljajo spoštovanje do narave in kontinuiteto cesarske tradicije. Naša naslednja točka je najpomembnejša železniška postaja na Japonskem, Tokyo station, v poslovni četrti Marunouchi. Vsak dan skozi njene tire vozi več kot 3.000 vlakov. Tokyo Station ni le železniška postaja – za Japonce predstavlja simbol razvoja države, tehnološkega napredka in izjemne točnosti železniškega prometa, po katerem je Japonska znana po vsem svetu. Obiščemo predel Asakusa, kjer si najprej vzamemo čas za kosilo. Tonkatsu je ena najbolj priljubljenih japonskih jedi. Gre za zrezek, ki ga panirajo v grobih krušnih drobtinah in ocvrejo do zlato hrustljave skorjice. Jed se je pojavila konec 19. stoletja, v obdobju Meidži, ko je Japonska začela prevzemati nekatere zahodne kulinarične vplive. Postrežejo narezanega na trakove, dodajo veliko drobno narezanega svežega zelja, skledo kuhanega riža, miso juho, vloženo zelenjavo (tsukemono), gosto sladko-slano tonkatsu omako. Sledi ogled enega najstarejših budističnih templjev, Sensō-ji, ki ga prav tako obiskujejo množice domačinov, čar pa mu daje čudovit vhod Kaminarimon. Do samega templja prehodimo ulico Nakamise-dori, ki je ena najstarejših nakupovalnih ulic na Japonskem. Sprehod po njej ni le pot do templja, ampak pravo potovanje v obdobje Edo, ko so romarji že pred več kot 300 leti na isti ulici kupovali prigrizke, spominke in amulete za srečo. Danes ulica ohranja skoraj enako živahno vzdušje kot nekoč. Prečkamo še Asakusa Crossing, veliko križišče pred postajo Asakusa. S križišča je eden najbolj prepoznavnih pogledov v Tokiu: na eni strani se dvigajo Kaminarimon z velikansko rdečo lanterno, v ozadju pa se ob lepem vremenu vidi Tokyo Skytree. Zaradi tega je to ena najbolj fotografiranih točk v četrti Asakusa. V prostem času je možna vožnja z rikšo. Nadaljujemo do živahne četrti Shibuya, najbolj živahne in moderne četrti Tokia, ki je svetovno znano središče mode, mladinske kulture, zabave in tehnologije. Tukaj se vsak dan zbere več sto tisoč ljudi, zvečer pa se območje spremeni v morje neonskih luči, velikanskih zaslonov in glasbe. Shibuya Crossing je najbolj znano križišče za pešce na svetu. Ko se prižge zelena luč, lahko iz vseh smeri hkrati prečka cesto tudi več tisoč ljudi. Kljub navidezni gneči vse poteka izredno urejeno in brez prerivanja. Križišče je postalo simbol sodobnega Tokia. Postanek tudi pri kipu psa Hačika, ki je najbolj priljubljeno zbirališče v Tokiu. Pes pasme akita je skoraj deset let vsak dan čakal svojega pokojnega gospodarja na železniški postaji. Njegova zgodba je postala simbol zvestobe in je znana po vsem svetu. Po ogledu vrnitev v hotel ali čas za doživetje nočnega utripa Tokya. Nočitev.

Zajtrk. Odpeljemo se proti morda najbolj prepoznavnem japonskemu simbolu, 3.776 metrov visoki gori Fuji. Z avtobusom se lahko povzpnemo na 2.305 metrov višine, če nam vremenske razmere to dovoljujejo (sicer kakšno postajo nižje). Slika svete gore krasi stene mnogih japonskih stanovanj in če nam bo vreme naklonjeno, bomo Fuji tudi sami ujeli s svoj fotoaparat. V šintoizmu in budizmu simbolizira čistost, vztrajnost in duhovno prenovo. Že več kot tisoč let romarji hodijo na njen vrh kot izraz spoštovanja in duhovnega iskanja. Japonci goro pogosto spoštljivo imenujejo Fudži-san, pri čemer »-san« ne pomeni le gore, ampak tudi izraz spoštovanja. Nadaljujemo med nasadi breskev do jezera Suwa. Tu je eno redkih vinorodnih območij Japonske in zato so znano po okusnih rozinah. Ustavimo se najprej pri manjšem jezeru Kavaguči, od koder je najlepši razgled na Fuji. Danes bo za kosilo Hōtō, ki je ena najbolj znanih tradicionalnih jedi japonske prefekture Yamanashi. Gre za krepko, domačo enolončnico z debelimi, ročno izdelanimi pšeničnimi rezanci, miso juha je osnova, dodana je zelenjava in meso. Vožnja ob jezeru Suwa do Matsumota. Nočitev.

Zajtrk. Matsumoto leži v izjemno kmetijsko razviti pokrajini, kje odlično uspeva japonski hren wasabi, ki je kot začimbo Japonci dodajajo k mnogim jedem. Sprehodimo se po farmi med nasadi in zaključimo v trgovini, ki nam ponuja wasabi v obliki paste, svežega korena, prahu, kot začimbo, kot zelenjavo, v čipsu, riževih krekerjih, olju, keksih, sladoledu in čokoladi. Nato nas pot vodi proti japonskim Alpam, od Matsumota do Takayame je ena najlepših panoramskih voženj na Japonskem. Dolga je približno 90 km in vodi skozi srce Japonskih Alp, mimo visokih gora, gozdov, rek in gorskih dolin. Tu uspevajo številni pridelki: jabolka, grozdje, hruške, lubenice, ajda, iz katere pripravljajo znamenite rezance Shinshu soba. Pot se nato vzpenja proti prelazu in vstopi v pokrajino Gifu. Ves čas vas spremljajo gozdovi japonskih cedrov, številni predori in razgledi na skoraj 3.000 metrov visoke vrhove. Celotna vožnja je prava razglednica Japonske – zelene doline, kristalno čiste reke, gorske vasi in mogočni vrhovi. Prihod v Takayamo. Začnemo z živahno tržnico, ki ponuja veliko zelišč, rdečih jabolk, lokalne zelenjave, riževih zvitkov. Ogled starega dela Takayame, imenovan Sanmači Suji (Sanmachi Suji), velja za enega najlepše ohranjenih zgodovinskih mestnih predelov na Japonskem. Mesto je zaradi odmaknjene lege v Japonskih Alpah ostalo skoraj nespremenjeno. Slovelo je po izjemnih tesarjih, rezbarjih in trgovcih z lesom, zato so tukaj nastale čudovite lesene hiše, ki so se ohranile vse do danes. V njih še danes delujejo družinske trgovine, obrtniki, čajnice, slaščičarne in tradicionalne pivovarne sakeja. Mesto ni muzej na prostem – v starih hišah ljudje še vedno živijo in delajo. Prav ta pristno ohranjena tradicija daje Takayami poseben čar in jo uvršča med najlepša zgodovinska mesta na Japonskem. Popoldan po želji obisk čajnice, kjer spoznamo umetnost čajnega obreda. Za vse pohodnike teče nad mestom zanimiva tempeljska pot, dolga 3.5 km. Vije se mimo desetih templjev in svetišč, vrtov domačinov, krasnih cvetličnih nasadov, rastlinjakov do glavnega mestnega parka. Takayama je tudi mesto izjemno spretnih obrtnikov, posebno znani so umetelno izdelani splavi, ki jih uporabljajo med znamenitim festivalom. Za obrok imamo ramen, ki ga danes štejemo za simbol japonske kulinarike, čeprav izvira iz kitajskih rezančnih juh, na Japonskem pa se je razvil v pravo kulinarično umetnost. Mesto je znano po onsenih, japonskih termalnih kopališčih. Možnost kopanja. Nočitev.

Zajtrk. Dan začnemo z ogledom največje stare zgradbe Jinya, ki je bila nekdanja regionalna vladna palača iz obdobja Edo. Nekaj prostega časa za kakšen nakup, skodelico čaja... Čaka nas hribovito japonsko podeželje z mnogimi rodovitnimi polji in nasadi elegantne japonske cedre kriptomerije, ki nas očara z idiličnimi prizori klasične Japonske. Od tu prihaja najboljša govedina otoka. Md potjo občudujemo zasnežene vrhove japonskih Alp. To je podeželski predel Japonske in posebna značilnost okoliških krajev so stare kmečke hiše s strmimi slamnatimi strehami iz pampaške trave, ki so varovale prebivalce pred snegom. S suho travo pletejo tudi klobuke, predpražnike, košare, metle in ostale izdelke. Okolje je prav idilično, večina starih hiš je pod varstvom Unesca. Obiskali bomo hišo Wada, kjer so živeli voditelji mest in nam bo ponudila vpogled v arhitekturo, dekoracijo, pohištvo hiše bogatega trgovca svile, riža in soli. Sprehodimo se med lesenimi hiškami, lokali, tu so stare varilnice sakeja. Mesto je odlično izhodišče za alpiniste in pohodnike. Odhod proti Kanazawi, kjer so bile nekoč doma gejše in samurajski. Ogleda vredna je tržnica Omicho, ki ji domačini pravijo kar »kuhinja Kanazawe«. Tu je več kot 170 trgovin in restavracij, kjer prodajajo sveže ribe in morske sadeže, znamenite rakovice, kozice, lokalno sadje in zelenjavo, čaje in japonske sladice. Za obiskovalce je največje doživetje pokušina hrane in mi si bomo privoščili suši. Mojstri sušija se več let učijo pravilnega kuhanja in začinjanja riža, izbire najkakovostnejših sestavin ter natančnega oblikovanja vsakega grižljaja. Dan zaključimo v Kyotu, kulturni prestolnici Japonske. Nočitev.

Zajtrk. Kyoto je kulturno in zgodovinsko srce Japonske. Več kot tisoč let je bil cesarska prestolnica države, zato je v njem nastala večina tradicij, ki jih danes povezujemo z Japonsko – čajne ceremonije, zen vrtovi, gejše, prefinjena kulinarika in številne obrti. Posebnost Kyota je tudi spoštovanje letnih časov. Spomladi mesto zacveti v rožnatih odtenkih češenj, jeseni pa se templji in vrtovi obarvajo v rdeče in zlato. Prav zaradi te lepote velja Kyoto za eno najbolj očarljih in romantičnih mest na svetu ter za kraj, kjer obiskovalec najbolje začuti pravo, tradicionalno Japonsko. Ogled začnemo v templju Kinkakuji ali Zlatem paviljonu, ki ima strehe prekrite z zlatom in je eden najlepših v vsej deželi. Nedaleč oddaljeni tempelj in park Ryoanji pa je najbolj znan po svojem značilno oblikovanem peščenem vrtu, kjer Japonci meditirajo in čakajo na razsvetljenje. Nadaljujemo s templjom Fushimi Inari s tisočerimi vrati Tori. To je tempelj vsakodnevnih dogodkov, romanj, molitev. Inari v obliki lisice nas pozdravi na vsakem koraku. Štiri kilometre dolga pot nam ponuja krasne razglede, tempeljske zgradbe, vrata in emo – lesenico tablico, kamor lahko napišemo svoje prošnje. Ob vznožju gore Otowa bomo obiskali tempelj Kiyomizu, ki ga imajo zaradi lepe okoliške narave zelo radi tudi domačini in je nasploh izredno veličasten. Danes imamo za kosilo hambāgu, steak, ki ga v Kjotu pripravljajo najboljše. To je sočna polpeta iz mletega mesa in ena najbolj priljubljenih jedi japonske domače kuhinje, imenovane yōshoku – jedi zahodnega izvora, prilagojene japonskemu okusu. Popoldan se sprehodimo po Gionu, četrti gejš, kjer bomo njihovo elegantno hojo z malo sreče morda uzrli tudi sami. Prepoznali jo boste po ličenju in barvah. V lokalnem dialektu jim rečejo geiko, učiteljici pa maiko. Gion nam ponuja nizke hiške s posebno arhitekturo, ikebane, cehovsko specializirane uličice (izdelovalci pahljač, dežnikov, kipcev, Shibari torbic, keramičnih izdelkov, nožev), utrip študenskih druženj po zelenicah mesta, neoklasicističen teater Minamiza, specializiran za predstave kabuki. Zvečer lahko po želji obiščete predstavo s povzetki tradicionalnih japonskih plesov in umetnosti. Nočitev.

Zajtrk. Mesto je kot en sam velik muzej. V Kyotu je več kot 2.000 budističnih templjev in šintoističnih svetišč, kar 17 znamenitosti pa je uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine. Pričakuje nas znameniti Grad Nidžo (Nijō-jō), zgrajen po ukazu šoguna Tokugawe Iejasuja, ustanovitelja šogunata Tokugawa. Celoten kompleks obdaja širok jarek z vodo in mogočno kamnito obzidje. Znotraj se nahajata dve utrdbi – zunanja palača Ninomaru in notranji del Honmaru. Največja znamenitost je palača Ninomaru, kjer so sprejemali pomembne goste. Čaka nas Arašijama, ena najlepših in najbolj priljubljenih četrti v zahodnem delu Kyota. Leži ob reki Katsura, obdana z gozdnatimi hribi, in že več kot tisoč let velja za priljubljeno izletniško območje japonskega plemstva. Simbol Arašijame je most Togetsukyō. Največja znamenitost je bambusov gozd, kjer visoka bambusova stebla ustvarjajo skoraj čarobno zeleno katedralo. V okolici je veliko tradicionalnih čajnic, restavracij in trgovinic z lokalnimi izdelki, kjer ponujajo sladice z matcho, riževe kolačke mochi ter številne druge kjotske specialitete. Danes smo za kosilo izbrali hrano, pripravljeno na način tempura. To so lahki in puhasti ocvrtki. S testom obdani morski sadeži in zelenjava so tradicionalno pečeni v sezamovem olju in postreženi z malo soli ali pa s sojino juho, v katero ocvrtke pomakamo. Popoldan se s hitrim vlakom (Shinkansen) iz Kyota zapeljemo v Hirošimo. Vlaki vozijo s hitrostjo do 320 km/h, znani pa so po izjemni točnosti, povprečna zamuda se meri v sekundah. Po prihodu se sprehodimo skozi Park miru. Tu je 6. avgusta 1945 eksplodirala prva atomska bomba. Park obsega več kot 120.000 m² zelenic, drevoredov in spomenikov. Njegova os je zasnovana tako, da se skozi Kenotaf (spomenik žrtvam atomske bombe) vidi znamenita Atomic Bomb Genbaku Dome, edina večja stavba v neposredni bližini epicentra, ki je ostala delno ohranjena in danes simbolizira grozote jedrskega orožja ter upanje na mir. Nočitev.

Po zajtrku obiščemo muzej. V njem je stotine eksponatov, ekranov z zgodbami, napisi in mislimi preživelih, simulacij atomske bombe. Vožnja na otok Miyajima, uradno imenovan Itsukušima, ki je eden najbolj slikovitih in svetih otokov na Japonskem. Otok je zaradi svoje naravne lepote in kulturne dediščine uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Najbolj prepoznavna znamenitost je Itsukušima svetišče z znamenitimi »plavajočimi« rdečimi vrati torii. Ob plimi se zdi, kot da vrata stojijo sredi morja, ob oseki pa se lahko obiskovalci do njih sprehodijo peš. Za kosilo bomo poskusili specialiteto okonomiyaki, ki je ena najbolj priljubljenih japonskih jedi, pogosto jo imenujejo kar japonska slana palačinka ali japonska pica, čeprav je po okusu in pripravi nekaj povsem posebnega. Osnova jedi je testo iz moke, jajc, vode ali jušne osnove in drobno narezanega zelja. Dodajo se še različne sestavine, kot so svinjina, kozice, lignji, hobotnica, sir ali zelenjava. Vse skupaj se speče na vroči železni plošči (teppan). Naš naslednji postanek je Kurašiki (Kurashiki), eno najlepše ohranjenih zgodovinskih mest na Japonskem. Mesto slovi po slikoviti četrti Bikan, kjer se ob mirnem kanalu vrstijo bele trgovske hiše iz obdobja Edo. Obrežje krasijo vrbe, po kanalu pa obiskovalce vozijo tradicionalni leseni čolni, kar ustvarja eno najbolj romantičnih podob Japonske. V obdobju Edo je bil Kurašiki pomembno trgovsko in skladiščno središče za riž, bombaž in druge pridelke. Zaradi gospodarskega pomena so zgradili številna skladišča (kura), po katerih je mesto dobilo ime – Kurašiki pomeni »mesto skladišč«. Kurašiki je znan tudi po kakovostnem japonskem džinsu, tu so nastale prve japonske kavbojke, zato velja za prestolnico japonskega denima. Obiskali bomo tradicionalno japonsko hišo družine Ohaishi iz začetka 18. stoletja, potomcev samurajev in tako dobili vpogled v njihov tradicionalni način življenja. Vožnja proti Okayami. Nočitev.

Zajtrk. Okayama je mesto sonca, vrtov in legende o Momotarōju. Je precej bolj mirno in manj turistično kot Kyoto ali Osaka, zato lepo pokaže tudi vsakdanjo, sodobno Japonsko. Tik ob gradu je Korakuen, eden izmed treh velikih tradicionalnih japonskih vrtov, ki si ga ogledamo. Zanj so značilni veliki zeleni travniki, ribniki in majhni otočki, čajne hišice, umetni hribi, bambusovi in javorjevi nasadi, čudoviti pogledi proti gradu. Okayama je močno povezana z eno najbolj znanih japonskih ljudskih zgodb – Momotarōjem, fantom, ki se rodi iz velikanske breskve in se odpravi premagat demone. Odhod v Himeji, kjer nas čaka ogled najlepšega in najbolj obiskanega japonskega gradu z elegantno arhitekturno zasnovo. Glavni petnadstropni stolp in druge manjše stolpiče obkroža jarek, obrambni zidovi z linami za topove in puščice. Najprej se bomo sprehodili skozi park, se povzpeli do osrednje stavbe in prehodili vsa nadstropja, da bi dobili pravi vpogled v arhitekturo gradu in razumeli njegovo obrambno funkcijo nekoč. Po ogledu sledi pot v Kurašiki, enega najlepših japonskih malih mestec, ki je kot nalašč za »peš« ogledovanje, za sprehode med kanali in lesenimi hišami v starem delu mesta... Na Bršljanovem trgu je veliko prijetnih trgovinic, restavracij... Včasih so bila tu skladišča riža, ki je prihajal v mesto na čolnih, ki danes prevažajo turiste. Za kosilo bomo zavili v tipično gostilno, kjer je hrana običajno postrežena na majhnih krožnikih in si jo gostje delijo, kar spodbuja druženje. Vožnja proti Osaki, ki predstavlja živahno, sproščeno in kulinarično srce Japonske. Je veliko bolj sproščeno in neposredno kot Tokio in ima sloves mesta, kjer se ljudje radi zabavajo, veliko jedo, so bolj odprti in jo pogosto imenujejo »kuhinja Japonske« (Tenka no Daidokoro), saj je bila stoletja pomembno trgovsko središče za riž in druge dobrine. Čaka nas panoramska vožnja mimo gradu Osaka in kratek postanek v sodobni četrti Umeda, kjer je posebej zanimiva Umeda Sky Building. Nadaljujemo skozi Shinsaibashi, ki je glavno nakupovalno območje, medtem ko je Namba polna pokritih nakupovalnih ulic. Možnost obiska predstave suma. Sumo je tradicionalni japonski borilni šport, star več kot 1.500 let, ki je tesno povezan z japonsko kulturo, šintoizmom in številnimi starimi obredi. Čeprav je danes profesionalni šport, je v njem še vedno ogromno ritualov in simbolike. Osaka je za ljubitelje suma zelo pomembno mesto, saj tukaj vsako leto poteka eden od šestih velikih profesionalnih turnirjev. Nočitev.

Zajtrk. Zjutraj se z vlakom odpravimo na raziskovanje nekdanje prestolnice Nare iz 8. stoletja. Mesto je polno festivalov in nekoč so se tu zbirali največji učenjaki. Ogled budističnega templja Tōdai-ji, kjer bomo naleteli na velik bronast kip Bude. Tōdai-ji je več kot samo tempelj – predstavlja eno največjih utelešenj budizma v japonski zgodovini. Tempelj je priljubljena točka mladoporočencev, ki se fotografirajo med sakurami. Vladarji svetišča so bogovi, kamiji, ki živijo v naravi povsod okoli. Vrnitev v Osako in tipično kosilo, ki naj tokrat ostane presenečenje. Prosto za raziskovanje mesta (javni prevoz). Zvečer se morda vsi skupaj sprehodimo po živahni četrti Dotonbori. Ob kanalu se vrstijo ogromni neonski napisi, restavracije, bari, trgovine, stojnice s hrano in tu se res vidi značaj Osake. Nočitev.