Anchorage, največje mesto Aljaske je kar nekako hecen kraj. Je mesto, saj šteje toliko prebivalcev kot Ljubljana, po drugi strani pa je sredi divjine in živali si meja mesta predstavljajo drugače kot ljudje. Tako pozimi losi, lisice in tudi medvedje zaidejo prav v mesto, prevračajo smetnjake, se pasejo po vrtovih in drevoredih in po svoje urejajo promet. Še bolj pogosto se to dogaja v drugih mestih in mestecih. Divjina je vedno za vogalom. Zato ni čudno, da so prebivalci te zvezne dežele skoraj vsi tudi oboroženi. Za nas nenavadno, a po svoje razumljivo. Tako smo se po ogledih odpravili še na pivo in se zapletli v pogovor z točajem, ki nam je zatrdil, da ima doma nič manj kot 70 kosov orožja! Ko smo bili mnenja, da je to morda malček pretirano, nam je zatrdil, da je to nujno potrebno. Kako naj njegova 6-letna vnukinja strelja z isto puško kot on? Saj se bo poškodovala! Morda bi kdo pomislil celo, da orožje ne sodi v roke predšolskih punčk, a to je pač Aljaska. Sklenili smo, da na naši poti spotoma obiščemo še trgovino z lovsko opremo. Tam smo videli orožja več, kot ga ima slovenska vojska. Pištole, puške celo avtomate in mitraljeze imajo. Če bi prišlo do kake medvedje ofenzive verjetno. Poleg orožja pa imajo Aljaščani tudi največ lahkih letal na prebivalca. Velika večina divjine drugače kot z hidroplanom sploh ni dostopna, tako da se meščani iz Anchoraga na vikend izlet odpravijo kar z takim letalom, ki lahko pristane na vsakem jezercu ali travniku. Glavno mestno letališče za ta letala je na dveh povezanih jezerih, Hood in Spenard. Naš hotel je bil blizu, tako da smo se tam okoli zapeljali tudi mi in naredili nekaj zanimivih fotografij!
Po zelo lepem dnevu v Anchoragu (mestni muzej je fantastičen, eden najboljših v ZDA) smo se naslednji dan odpravili do mesteca Seward (imenovanega po zunanjem ministru, ki je v imenu ZDA z Rusijo podpisal pogodbo o nakupu Aljaske), kjer smo se vkrcali na ladjo in se odpravili na križarjenje ob južni obali polotoka Kenai. Čemerno jutro se je prelevilo v čudovit dan, polek ledenikov in mogočnih gora pa smo videli tudi vse mogoče divje živali. Igrivi tjulnji in morski levi, neutrudne morske vidre, slikovite morske papige (puffin), najbolj impresivni pa so bili seveda kiti. Sivi kiti so bili sicer bolj sramežljivi in smo jim videli predvsem hrbte, pa se to bolj od daleč. Toda glavači so bili bolj ustrežljivi. Pripluli so povsem blizu naše ladjice, tako da smo jih videli, slišali in tudi zavohali, saj so izdihnili svoj zrak tako blizu naše ladje, da bi jih tudi prehlajen zavohal. Kako "dišijo" vas zanima? Hja, po postanih ribah, saj je to njihova glavna hrana, zob si pa tudi ne ščetkajo prav pogosto. No, prišel, videl in zavohal, bi rekel Julij Cezar. Lep pozdrav iz popotovanja po Aljaski in Jukonu!
Piše: A G