Vsi smo bili kar malo na trnih, ko smo zapustili Falklande in zapluli proti jugu. Drakov preliv. To ime samo izkušenim mornarjem nažene strah v kosti, kaj šele takim "kopenskim podganam" kot smo mi. Tridesetmetrski valovi, orkanski vetrovi, kiti in velikanski lignji, ki napadajo ladje in razne morske pošasti iz bajk in pravljic tu prežijo na nič hudega sluteče pomorščake. No seveda se na taki ladji, kot je naša, tudi osemmetrski valovi ne poznajo kaj prida (večjih tokrat nismo videli), razne morske pošasti pa so nas verjetno gledale iz spoštljive razdalje, saj je naša ladja velika kot ameriška letalonosilka. Malo nas je sicer zibalo, a hujsega ni bilo. Če bi bili pa na kaki manjši ladji bi bilo pa seveda bolj poskočno! Vetrovno je bilo, tudi deževalo in snežilo je vmes, a če to opazuješ iz varnega zavetja ladijskega salona sploh ni tako težko! Še najbolj nas je bilo strah, da bo slabo vreme pokvarilo fotografije z Antarktike. A vse skrbi so bile povsem odveč!
Prebudili smo se v čudovito jutro Paradise Baya (Rajskega zaliva). Sijoče sonce, bleščeči sneg in led in morje, mirno kot bi nalil olje v ponev. Naravnost čudovite odseve v večni sneg okovanih gora smo ujeli. Zavidali smo lenim tjulnjem, ki so mirno uživali na ledenih gorah, občudovali veličastne kite in se smejali norčavim pingvinom. Ti so se gnetli na ledenih gorah in v svojih kolonijah na skalah, na tisoče jih je bilo. Razen cesarskih potrebujejo vsi ostali pingvini za valjenje gole skale, saj bi jim jajca na ledu zmrznila. Cesarski jih nekako stisnejo med noge in jih držijo v posebni vrečki, ki jo imajo prav za to. Tako so nam razložili strokovnjaki med predavanji na ladji. Ustavili smo se tudi pri eni izmed ameriških antarktičnih raziskovalnih postaj in sprejeli na krov znanstvenike, ki po več let živijo v najbolj negostoljubnih razmerah našega planeta. Po več mesecev so v popolni temi polarne noči in tudi ko sonce vzide in se začne "poletje" se temperature le redko vzdignejo do ničle. A strast s katero ti znanstveniki delajo (in ki smo jo začutili tudi v predavalnici ter med pogovori z njimi) odtehta vse težave! Toda s težavami smo se spopadali tudi mi. Ni lahko vseskozi fotografirati, kamorkoli se obrneš spektakularni prizori, sploh ne veš več kam bi usmeril objektiv! Kake pol ducata razglednih ploščadi, razstresenih po celi ladji pa ugotovi iz katere boš najlepše videl pingvinčke, ki iz ledene gore skačejo v morje! Gnetli so se na ravnem delu ledene gore, ki je izgledala kot prava plaža! Še malo jezerce je imela v sredi, kot da bi pingvinčki imeli še svoj džakuzi! Ko se odpravijo v vodo, to ponavadi naredijo v skupini, se zadrsajo po ploščadi in se kot raketa poženejo v vodo! En izmed skupine pa si je vmes premislil, se obrnil in začel hoditi nazaj, a bil je že predaleč in je vseeno zdrsnil v vodo! Prav nasmejali smo se jim!
Lep pozdrav vsem bralcem iz Antarktike, kjer pa imamo trenutno temperature višje kot pri vas (kot poroča ARSO). Naredili smo veliko fotografij in obljubim, da jih kmalu predstavim na potopisnem predavanju!
Piše: A G