Malo utrujeni smo se direktno iz letališča odpravili na raziskovanje glavnega mesta. Buenos Aires je verjetno najbolj sofisticirano mesto Južne Amerike, Portenos, kot se imenujejo (puerto pomeni pristanišče, torej, v šali bi rekli pristaniščniki) se imajo bolj za Evropejce kot za Južnoameričane. V 19. in v začetku 20. stoletja je bila Argentina med najbogatejšimi državami sveta in to obdobje zaznamujejo razkošne palače, večinoma fin de siecle beaux arts, z nekaj neoklasicizma in art deco za začimbo. Seveda nismo mogli mimo Evitalij, kot bi lahko poimenovali vse, kar je povezano z Evito Peron. Videli smo tako balkonček, od koder je nagovarjala svoje pristaše (in na katerem je Maradona leta1986 dvignil pokal), kot njeno grobnico na slovitem pokopališču Recoleta. Toda v mestu živi tudi nekaj tisoč Slovencev in tudi po njihovi zaslugi smo se počutili zelo dobrodošle. Že lokalni vodič je bil prisrčni Tomaž, druga generacija argentinskih Slovencev, kot tudi naš voznik Franci in oba sta nam predstavila svoje mesto v čudoviti luči. V četrti la Boca smo videli tudi stadion, ki ga je zasnoval naš rojak arhitekt Sulčič in obiskali nekega mojega sorodnika Marjana Gruma. On je prva generacija, rojen še v Sloveniji (na Igu), pa se je takoj po vojni še kot otrok s starši odselil v Argentino. Gostoljubno nas je sprejel v svojem umetniškem ateljeju in nam razkazal svoje umetnine, pokazal stare družinske fotografije ter pripovedoval od svojem življenju v novi domovini. Večerjo (in kot se spodobi je bil to goveji steak) smo pojedli, medtem ko smo opazovali ognjevite plesalce tanga. Ko jih človek opazuje, se zdi kot da je vse skupaj otročje lahko, kot da se noge kar same od sebe v taktih glasbe prepletajo in poskakujejo. Lep pozdrav iz Buenos Airesa!
Piše: A G