Spet sem imel to srečo, da sem preživel dva čudovita dneva v Riu de Janeiru. Že prilet je bil nekaj fantastičnega: pristali smo namreč na mestnem letališču Santos Dumont, ki se nahaja na umetnem otočku, prav blizu Sladkornega stožca. Ponavadi namreč pristajamo na mednarodnem letališču, ki pa je precej daleč stran od mesta. Je precej večje in zmogljivejše, toda Santos Dumont postreže s čudovitimi pogledi na mesto, skoraj kot bi šel na panoramski let. Tako smo že z letala videli vse znamenitosti, od slovitega štadiona Maracana do Kristusa odrešenika in čudovitih plaž. Posebej zanimivi so pristajalni manevri, saj zaradi izjemno kratke steze (za tretjino brniške) in omejenega manevrskega pristora letalo leti skoraj tik ob gori Corcovado, na katerem stoji Kristus (in to tako blizu, da se človeku zdi, da se bo krilo dotaknilo skal), potem hitro odvije v levo pred goro Sladkorni stožec in poravna letalo za pristanek. Šele ko je letalo nekaj metrov nad tlemi, se prikaže steza, nam se je zazdelo da pristajamo v morju. Toda zmotno bi bilo mišljenje, da je cela zadeva nevarna, saj dnevno pristaja in vzleta na stotine letal, pa navkljub temu že desetletja ni bilo incidentov. Tak je bil torej že uvod v Rio, kmalu zatem smo se odpravili na raziskovanje slovite plaže Copacabana (kjer smo imeli hotel), ustavili smo se na prenovljeni Maracani, kjer so Nemci osvojili naslov svetovnih prvakov v nogometu, ter na Sambodromu, kjer so še pospravljali za burnim karnevalom, ki so ga praznovali dva tedna prej. Zamikal nas je skok med valove, ko smo se sprehajali po mondenih plažah Leblon in Ipanema, dan pa končali z obiskom Sladkornega stožca, čudovite gore, ki daje Riu značilno podobo in od koder se kažejo slikoviti pogledi na to čudovito mesto. No, zaključili ga še nismo, saj smo se po ogledih odpravili se v Churrascerio, značilno brazilsko restavracijo, kjer se odvijajo prave mesne orgije. Natakarji se med mizami sprehajajo z nabodali in režejo slastne kose pljučne pečenke (najboljši kosi so filet mignon, izdatno mariniran v olivnem olju in česnu, ki se kar stopi v ustih), debelih kosov ramsteka ali začinjenimi klobasicami. Seveda ne manjka prilog in solat pa tudi drugih vrst mesa, toda kdo bo jedel krompir, ko pa se okoli "sprehaja" slastna govedina. Po izdatnem obroku smo dan resnično zaključili šele v Lapi, žurerskem predelu Ria. V enem izmed množice lokalov smo odkrili živo glasbo,kjer nas je z živahno glasbo (od bossanove do sambe) na plesišče zvabil kvartet črnih glasbenikov in vešče zmešana Caipirinha (značilni brazilski koktejl). Okoli nas so bili sami domačini, mi smo jim bili skoraj bolj zanimivi kot oni nam in kar težko smo se poslovili in se odpravili na (kratek) počitek.
Piše: A G