In tako je prišlo, da sem skupaj s Trudovci spet imel priložnost uživati na "začaranih otokih", Islas encantadas, kot je stoletja star vzdevek Galapaškega otočja. Kar se same kopnine tiče, bi se človek začudil, od kje so tako poznani, saj po povrsini merijo zgolj 8.000 kvadratnih kilometrov. Torej slaba polovica Slovenije. Nobenih rudnih bogastev, nič kaj prida rodovitna zemlja, pa so vseeno po celem svetu poznani. Zaslužen za to je predvsem oče evolucije, Charles Darwin. Na tem otočju je dosegel intelektualni preboj, ki ga je potem objavil v knjigi "O nastanku vrst". Zaradi svoje izoliranosti sredi Pacifika so otoki namreč svojevrsten laboratorij, kjer živijo številne živalske vrste, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. In predvsem zaradi njih, pa tudi zaradi svojevrstne vulkanske pokrajine, se je tja odpravila tudi Trudova skupinica, upajoč na prijetne dogodivščine! In teh nam res ni manjkalo: že naslednji dan po prihodu na otočje so nas v pristanišču otoka Isabela pricakali razigrani tjulni in srepeči morski legvani. Iz zraka so kot nemške Štuke v vodo navpično pikirali strmoglavci, cela jata se jih je naenkrat zapodila v morje, taktika ki jim obeta najvecji ulov rib. Vmes se kot torpedi preganjajo galapaški pingvini, upajoč da od "bombardiranja" preplašeno ribo zgrabijo tudi sami. Naslednji dan smo se odpravili na pohod na vulkan. Treking ni bil preveč naporen, Sierra Negra pa nas je nagradila s pogledom na mogočni krater in prijetnim hladom. Mene pa tudi z precej srbečimi piki mravelj, ko sem se nič hudega sluteč ustavil ravno na njihovi "avtocesti". Seveda pa so najbolj poznane kopenske želve velikanke. Na vsakem otoku je svoja vrsta, ki se razlikujejo po barvi in obliki oklepa. Ti častitljivi velikani, nekateri stari tudi 150 let, pa so vseeno kar gibčni, ko jim začne nagajati "pomlad". Letni časi so na ekvatorju seveda drugačni kot pri nas, a mi smo se potikali naokoli ravno v času, ko se večina živali razmnožuje. Tako nas je med sprehodom po višavju otoka Santa Cruz presenetilo kvakanje starega želvjega samca. Ko smo zadevo raziskali, smo v grmu odkrili želvji par, ki se je predajal ljubezni. Lepo od nas sicer ni bilo, a vseeno smo se prelevili v voiyerje in jih fotografirali in snemali. Kaj sta si mislila o radovednih opazovalcih sicer ne vemo, a upamo, da sta bila pri svojem početju uspešna, saj so te želve zelo ogrožena vrsta. Med vožnjo z gliserjem na otok Floreana so se nam pridružili tudi delfini, ki so skakali čez valove, ki smo jih naredili. Kapitan je namreč, ko je opazil te inteligentne in igrive živali, naredil nekaj krogov in delfini so nam z veseljem priredili predstavo. Skoraj se nam je zdelo, kot da so nas čakali in nas prišli pozdravit. Zanimivo je tudi glavno mesto Peurto Ayore, polno trgovinic, galerij, lokalčkov in restavracij. Tam pripravijo odličen Ceviche, nekakšno solato iz rib in morskih sadežev, ki so tu seveda povsem sveži. Privoščili smo si tudi ocvrte ribe, ki so nam jih pripravile žene ribičev kar v pristanišču. Ribe so bile ulovljene zgolj kako uro nazaj, tune, škarpene in zobatci so bili na meniju tisti dan. Vsepovsod naokoli pelikani, burnice in morski levi poskrbijo za bučno zvočno kulido in predstavo. Povsod lepo, doma najlepše - rek seveda drži, a če bi imeli možnost, bi vsi zagotovo še za kak dan podaljšali naše bivanje na začaranih otokih!
Piše: A G