Pričelo se je novo Trudovo rajsko popotovanje. Že več kot desetletje se odpravljamo v Srednjo Ameriko in ta konec sveta res nikogar ne pusti ravnodušnega.
Med šestimi državami Medmorske Amerike se najdlje zadržimo v prvi, najsevernejši, Gvatemali. Dežela večne pomladi nas navdušuje na vsakem koraku. Vulkani, nekateri še zelo delujoči, delijo deželo na karibsko in pacifiško stran. Na majhnem prostoru je neverjetno bogastvo rastlinskih in živalskih vrst saj ima Gvatemala, na ozemlju velikem kot Madžarska in Slovenija, kar 14 različnih mikroklimatskih področij.
Poleg tega je ozemlje Gvatemale srce majevskega sveta, kjer Maji iz različnih skupin tvorijo večino njenega prebivalstva. Vsak dan se srečujemo s pisanimi, tradicionalno oblečenimi staroselci. Večinoma so to majevske žene, ki morajo skrbeti za vse vogale hiše in za vse otroke, dokler se ne osamosvojijo. Po kolonialnem biseru Antigui in najlepši in najbolj avtentični staroselski tržnici v Ameriki v mestu Chichicastenango, smo iz višavja po tričetrturnem letu prispeli v vlažno tropsko nižino severne Gvatemale, v Petén.
Gre za jug polotoka Jukatan, kjer je džungla pred tisoč in več sto leti prerasla nekoč velika in bogata majevska mesta. Včeraj smo se vse do poznega popoldneva potikali po Tikalu, nekoč pomembnem središču starih Majev. Hodimo po dobro utrjenih majevskih poteh, ki so še vedno zelo vidne, a vse ostale ploščadi, templje, piramide, palače, igrišča za igro z žogo, stele, oltarje vse to je že davno prerasla džungla. Okoli petina območja velemesta je raziskanega in restavriranega. Dobro nam je del ta treking po džungli. Kar naenkrat se med krošnjami visokih dreves pojavi osrednja ploščad in najbolj znani tempelj številka ena ali Velikega jaguarja. Malo kasneje se povzpnemo na najvišjo piramido, skoraj 70-metrski tempelj številka štiri, kjer se človek dvigne nad krošnje najvišjih dreves in pogled seže daleč po zelenem oceanu džungle iz katere tu in tam štrli kakšna od nekdanjih majevskih piramid. Veličastno.
Piše: U S