Železniška postaja New Delhi ob 4h popoldan. Na desetine… ne, na stotine..ne, na tisoče ljudi kamorkoli pogledaš .Nekateri sedijo na tleh, spet drugi na tistih nekaj klopcah ob strani, velika večina pa kot v mravljišču leta sem ter tja. Vsem se za razliko od tistih na ulici nekam mudi. Tokrat tudi nam, vlak ne bi čakal. Presenetljivo so vlaki v Indiji zelo točni, da sistem funkcionira pa skrbi podjetje z največ zaposlenimi na svetu. Ja, Indijske železnice imajo kar dober miljonček in pol zaposlenih. Na karti piše številka sedeža kot na letalu. Številka vagona je označena na peronu in je ni mogoče zgrešiti. Vse je lepo organizirano. Na vlaku je tudi postrežba kot na letalu… Najprej velika plastenka vode, pa prigrizek, pa kava, pa malica, pa večerja, pa čajček, pa sladoled... a nas bodo sploh pustili malo zadremat? :) Pogled skozi okno; čudovit sončni zahod sredi pravega indijskega podeželja, sredi tiste prave Indije, katere delček vozimo tudi s seboj. Kakšnih 150 metrov za nami. V ekonomskem razredu, kjer ni oken, klimatske naprave ter letalske postrežbe. Vlak se je ustavil, prispeli smo v Amritsar, prestolnica sikizma, ene od zanimivejših svetovnih religij. Ura je že skoraj 23h, gremo spat.
Lahko noč iz Punjaba! Trudovi Indijci!
Piše: R V