Naša odisejada po Indokini se počasi končuje. Ob hladnem pivu in steklenici vietnamskega vina preganjamo zadnje minute kamboške vročine in se počasi pripravljamo na mraz in sneg. V kratkih hlačah poslušamo božične pesmi in se nagajivo smejimo kičasto okrašeni plastični smrekici ob bazenu. In seveda debata nanese na pretekle dogodivšćine. Vietnam, Laos, Kambodža. Kje nam je bilo najlepše?
Vietnam je prekrasen. Pravljično lepi otočki zaliva Halong, kot tropski Kornati. Cesarsko mesto Hue z ekstravagantnimi grobnicami in citadelo. Hedonistični Sajgon, z neštetimi bari, nočnimi klubi in kaotičnim prometom. Fantastična kulinarika, izvirne začimbe in domišljeni recepti. Ja, ja, slišim izza omizja, ampak kaj pa kraljeva palača v Phnom Penu, glavnem mestu Kambodže. Kaj pa nepredstavljivi zakladi Angkor Wata? Zgradba, ki se po velikosti primerja s piramidami, z natančnostjo obdelave pa s poročnim nakitom kake princeze! Pa vsi ostali templji in palače v neposredni okolici? Čudovito jezero Tonle Sap, (blatni) biser Kambodže.
Zakaj se potem vsi strinjamo, da je pa najlepši vseeno Laos? Kaj je bilo tako lepega, tako posebnega na tej deželi? Težko opisati, nemogoče določiti. Mir. Spokojnost. Mističnost. Nasmeh ljudi, ki jih srečaš sredi ceste. Turizem se teh ljudi še ni dotaknil. Otroci se ne podijo za teboj in prosjačijo za Dolar. Prodajalci na stojnicah te prijazno sprejmejo in ponudijo blago, ne bodo pa tekli za teboj in te "žicali" za posel. Kot sto let nazaj se pred svitom menihi v Luang Prabangu odpravijo po ulicah in nabirajo hrano v svoje posodice. Budistični templji za vernike resnično predstavljajo središče njihovega duhovnega življenja. Če je v Vietnamu glavno božanstvo dolar in si Kambodža po krvavem režimu Rdečih Kmerov sploh še ni na jasnem v kaj sploh (sme) verjeti, pa v Laosu o tem ni nobenega dvoma. Oni so budisti. Verjamejo v Karmo, v dobra dela, v meditacijo in nek fatalizem sedanjega življenja. Zanje je le-to odraz njihovih preteklih grehov (ali zaslug). Tako brez pritoževanja vdano sprejemajo usodo v tem življenju in si z dobrimi deli poskušajo pridobiti boljše karte za naslednje življenje. Saj ne da v Laosu ne bilo dih jemajočih znamenitosti. Ravno obratno. Luang Prabang je eno najlepših mest na svetu. Turistično, a vseeno avtentično. Polno trgovinic, restavracij in barčkov, a tam ljudje še vedno živijo, ne zaradi turizma temveč bolj navkljub njemu.
Že kar nekakšna tradicija je, da me rojstni dan vedno pričaka nekje na poti. November je že tak potovalni mesec, da je to logično. Tokrat sem ga, seveda z zvestimi Trudovimi sopotniki, že drugič zapored praznoval v Vientiannu, glavnem mestu Laosa. V restavraciji smo spili odlično pivo Beerlao, po večerji pa so nam prinesli še torto. Manjkala ni niti "kolkor kapljic tol'ko let". Že čez dan pa smo naleteli na neko proslavo, kjer so šolarčki peli in plesali na odru, v okolici se je peklo meso, kuhala zelenjava in vrtela sladkorna pena. Seveda so me vsi hecali, češ, to je zagotovo za tvoj rojstni dan. Vendar pa to ni bilo edino tako praznovanje. Še en izmed sopotnikov je praznoval, kak teden kasneje, v Sajgonu. Seveda spet ni manjkala torta, toda še bolj pomembno je bilo pivo. Tega smo na tem potovanju spili kar nekaj. Vročina in odlična družba sta botrovala temu, skupina se je namreč super ujela, kot kaka družina smo bili. In degustacijska sodba? Za najboljše pivo naše poti smo soglasno proglasili Beerlao iz Laosa. Na drugo mesto pride kamboški Angkor, na tretje pa vietnamski 333. Na zdravje!
LP od vesele skupine na poti v domovino
Piše: A G