Polni vtisov smo se vrnili iz enostavno čudovitega potovanja po Indoneziji. Ta dežela, ki jo sestavlja preko 17 000 otokov, nas je najbolj navdušila s svojo toplino. In ne mislimo na topel tropski zrak, pač pa na prijaznost, gostoljubnost vseh Indonezijcev. Še in še smo jih spoznali, se z njimi smejali in (kar je najpomembneje) tudi fotografirali. Seveda smo tudi videli toliko lepot, da jih je kar težko vse našteti. Začeli smo na Javi, v prestolnici arhipelaga le prenočili in že odleteli proti Jogyakarti. Tam smo občudovali čudovita tempeljska kompleksa, hindujski Prambanan in budistični Borobudur ter ugotavljali, kaj sploh »počneta« v izrazito muslimanski Javi. V mestu smo obiskali sultanovo palačo (sam sultan nas sicer ni sprejel, ne glede na naše prošnje) ter se sprehodili po ozkih ulicah, za katere se zdi, kot da so obstale v času. Večeri so bili prav tako pestri, prvi dan balet Ramayana, drugi dan senčne lutke Wayang kullit. Vlak nas je popeljal na vzhod Jave, kjer smo se zapeljali na sam rob kaldere nekdanjega vulkana, tam prenočili in se zatem sredi noči odpravili na razgledno točko s pogledom na vulkan Bromo in njegove sosede. Kakšna igra barv ob sončnem vzhodu se je odvijala. Nepozabno, nezemeljsko. Iz Jave smo poleteli na Sulawesi. V milijonskem Makassarju smo le prespali in naslednji dan začelo z vožnjo višje v hribe, med samobitne vasice Tana Toraje. Dolga pot se nam je zdela kratka, saj smo se vsakih nekaj kilometrov ustavili ter pokusili kakšnega od nenavadnih tropskih sadežev, ki so jih ponujali domačini ob cesti. Tana Toraja nas je vse navdušila s čudovito pokrajino slikovitih hribov in skal, neskončnih riževih teras ter tradicionalnih hišk kot iz pravljice. Spoznavali smo tamkajšnjo kulturo, se sprehajali skozi tradicionalne vasice, pokušali lokalno hrano, si nakupili lokalnih spominkov. Le kdo bi si mislil, da takšen svet še obstaja? Zanimiva kultura ljudi, kjer se prepletata krščanstvo in tradicionalno verovanje, nas je navdušila. Iz Sulawesija smo poleteli še na verjetno najslavnejši otok Indonezije, Bali. Bali, Bali, Bali. Eno ime, toliko idej. Prvi dan na Baliju smo doživeli balijski praznik tišine. Nyepi. Prepovedano je bilo gibanje na ulicah, ni delal internet, ni delala televizija, letališče je bilo zaprto. Zvečer so morale biti ugasnjene vse luči. Nismo imeli nič, a hkrati smo imeli vse. Dan za počitek in tišino je še prehitro minil. Zatem smo polni nove energije odkrivali lepote Balija. Nenavaden tempelj Besakih, vulkan Batur, naselje na robu kraterja Kintamani, jezero Bratan in tamkajšnji tempelj, slikovite riževe terase Jatiluwih. In še marsikaj vmes. V Ubudu smo se gostili v dobrih restavracijah ter se sprehajali med opicami Opičjega gozdu. Nakupili smo še zadnje spominke, še enkrat skočili v bazen in že smo bili na poti na letališče. Pomahali smo Indoneziji vsi nasmejani, saj drugače sploh ni moglo biti. Kmalu spet!
Piše: A Š