Čeprav Iran ne slovi po svojem nočnem življenju, prej ravno nasprotno, se Trudovci nismo dali. V Kermanu, Yazdu in Shirazu je še kar nekako šlo, zapletlo pa se je v Isfahanu, kjer smo najmanj pričakovali tovrstne probleme. Prvo noč smo bili preutrujeni, drugo pa nas je pregnal nepričakovan dež. Šele tretjo noč smo bili poplačani za svojo vztrajnost. V čajnici, ki je izgledala kot etnološki muzej, smo si privoščili nekaj čajev in qalyan, kot Iranci rečejo vodni pipi. Gostoljubni Iranci so naredili izjemo, ko so našim potnicam dovolili sedeti v prostoru, rezerviranim za moške pogovore. Tudi Iranke bi se pridružile, pa jim žal tradicija in strogi zakoni islamske republike zapovedujejo drugače. Isfahan pa popotniku nudi še mnogo več. Recimo mostove preko reke Zajande. V mestu so kar štirje mostovi, od katerih se vsak lahko kosa s slavnim, z Nobelovo nagrado ovenčanim višegrajskim mostom preko reke Drine. Nenavadno suho poletje je vodo popolnoma izsušilo, s čimer so nastale dodatne površine za druženje na toplem poznojesenskem soncu. Ljudje se sprehajajo po suhi strugi, posedajo na mostu in na njegovih temeljih, nam pa so se odprle nove možnosti za fotografiranje arhitekturnih lepotcev.
Piše: T P