Koničiva! Danes smo si trudovci ogledali Hirošimo. Boleč opomnik, da vojne vedno začnejo bogati starci, umira pa v njih revna mladina. Eno stavbo, ki je tu še ostala, čeprav z delno stopljenim jeklenim ogrodjem, so preuredili v spomenik. Zraven je tudi izredno pretresljiv muzej, ki kaže nečlovesko trpljenje prebivalcev, ki so preživeli začetno eksplozijo, pa umrli zaradi poškodb čez nekaj dni, tednov, mesecev, let... Prav prijetno je bilo nato sprehoditi se po čudovitih vrtovih Shukkeien. Ne največji ali najbolj razkošni, a zagotovo eden najlepših vrtov v deželi, kjer smo posedeli v paviljončku na grhu griča in razmišljali o eksistencialnih temah. Večer smo zaključili v lokalni restavraciji, kjer smo si privoščili lokalne specialitete, ostrige na žaru ter okonomijaki (tanka palacinka, nudli in še polno sestavin, popečenih na žaru, direktno pred gostom).
Nedaleč od Hirošime smo obiskali otoček Miyajima. Tu stji šintoistično svetišče, pravzaprav je v srednjem veku cel otok veljal za svetišče boga morja. Ker vhod v svetišče vedno označuje leseni slavolok tori, so ga tukaj postavili kar na sipini, ki je med plimo potopljena, tako da izgleda kot da tori plavajo na vodi. Za Japonce je to svetišče eno najpomembnejših in si ga pogosto izberejo za tradicionalno poroko. Zdaj pa skok s superhitrim vlakom (300km/uro) v zgodovinski Kyoto! Pozdrav iz japonske! Andrej & co
Piše: A G