Štirinajst potnikov se je odločilo, da se prijavi na naše potovanje po nacionalnih parkih ZDA in Kaliforniji nasploh. No, to je zgolj delovni naslov našega programa, tudi nekaj Utaha, Arizone in Nevade smo videli. Od 58ih nacionalnih parkov, kolikor jih je v ZDA, smo jih videli sicer samo 5, a so ti eni izmed najlepših in najbolj znanih. Prevozili smo natanko 2222 milj, videli 3 velemesta in najrazličnejše pokrajine, od gorovja Sierra Nevada do puščave Mojave. Najprej smo prileteli v edinstveni San Francisco, pričakalo nas je čudovito sonce in modro nebo. "It' never rains in southern California" (nikoli ne dežuje v južni Kaliforniji) sicer poje Albert Hammond, toda San Francisco se šteje že za severno (Kalifornijo) in tam človeka včasih pričaka tudi kaka deževna kaplja ali pa vsaj meglica. Hvaležni za lepo vidljivost smo se kar takoj odpravili na obvezno slikanje pred mostom Golden Gate, ki je verjetno največja znamenitost mesta. Manj znana je impozantna mestna hiša, ki je bila zgrajena zgolj slabih 10 let po uničujočem potresu in (posledičnem) požaru, ki sta mesto leta 1906 popolnoma porušila. Čudovite lesene viktorijanske hiše, živahna kitajska četrt, razkošni parki in starodobni tramvaji dajo mestu svojevrsten pečat, ki ga ločuje od drugih ameriških mest in ga naredi zelo posebnega. Sploh "tramvaji", ki to sploh niso, saj gre za neke vrste "standseilbahn" (če kdo pozna dober slovenski izraz naj mi ga prosim pošlje kar na trudov mail). To vozilo namreč nima nikakršnega motorja, ampak se preko sistema ročic in sklopke "šlepa" na pleteno žico, ki ga potegne navkreber, navzdol grede pa seveda zavira samostojno. Vožnja po strmih ulicah je na momente prav vratolomna, kar smo izkusili tudi mi z našim minibusom, saj smo se spustili po najbolj strmi izmed ulic San Francisca, ulici Filbert, ki ima na enem odseku naklon kar 31,5 %. Brez kričanja, vpitja in smeha seveda ni šlo, saj imaš skorajda občutek da se spuščaš po vlakcu smrti. Kako divjanje po teh ulicah (kot v nadaljevanki in številnih filmih) seveda povsem odpade, saj je skoraj na vsakem križišču stop znak v vse smeri in za denarnico in zdravje je bolje ob takem znaku povsem ustaviti. Ameriški policisti s tem sploh ne hecajo in se prometnim prekrškarjem dostikrat zgodi, da končajo v ječi. Seveda ne na Alcatrazu, saj je ta zdaj odprt zgolj za turiste in ogledali smo si ga tudi mi. Posebej celice v katerih so se dolgočasili številni razvpiti zaporniki tipa Al Capone ali pa Ptičar Strut in mnogi drugi čikaški gangsterji. Ker je mesto vsaj tako kot po mostu in ulicah znano tudi po kulinariki. Prav v centru mesta se namreč nahaja restavracija, kjer za zelo zmerno ceno pripravijo odličen steak s pečenim krompirjem in smetano. Na slovitem Fisherman's wharfu, kjer se ribiči gnetejo za prostor in kjer je to primarno dejavnost že davno zamenjala turistična, smo si privoščili tudi odlično ribje kosilo. Kalamari, jastogi, školjke in ribe, zraven pa seveda odlična Clam chowder, gosta ribja juha z školjkami ali škampi. Le malo stran od San Francisca se nahaja ena izmed najbolj prestižnih ameriških univerz, Berkeley, kjer je med drugim študirala tudi naša Sara Isakovič. Videli smo tako stavbe same univerze, kot dormitorije in hiše, v katerih imajo sedež bratovščine. Te se poimenujejo po črkah grške abecede (in te na velikih plakatih že na fasadah označujejo v kateri stavbi je katera bratovščina) in so pomemben del študentskega življenja v ZDA. V napi smo se cel dopoldan vozili med vinogradi in žlahtno kapljico seveda tudi preizkusili, prav hecna izkušnja je voziti se mimo vseh teh graščin, ki izgledajo kot srednjeveške francoske graščine ali pa renesančne toskanske vile, pa veš da so stari zgolj nekaj deset let. Najstarejši morda kako leto več kot sto. Mondavi, Beringer, BV, Peju so našim ušesom dokaj nepoznane znamke, toda med enologi zelo cenjene. Kar se seveda odrazi tudi na ceni. Kvalitetna "buteljka" stane vsaj 40 dolarjev, cene pa navzgor niso omejene. Prestolnica Kalifornije je Sacramento, kjer se človek po marmorju in žametu državnega parlamenta (ki je impozantnejši od Kapitola v Washingtonu) lahko sprosti v starem predelu, ki so ga ohranili takega, kot je bil 150 let nazaj. Salooni z nihajnimi vrati, poroka na parniku na reki (to smo zgolj videli, saj naši sopotniki niso imeli takih želja), trgovinice in slaščičarne ter pločnik, krit z deskami, kot v časih divjega zahoda. Za vikend včasih celo uprizorijo revolveraške dvoboje. O naravnih parkih Yosemite in Sekvoja sem že veliko pisal, tako da bom zgolj na kratko omenil čudovito vreme (čeprav smo v Sekvoja parku naleteli še na sneg in se celo malo kepali) in odlično vidljivost, ki nam je omogočila narediti nekaj odličnih fotografij gorovja Sierra Nevada ter drevesnih orjakov, ki rastejo na njegovih pobočjih. Podobno velja za naravne parke Bryce in sekvoja, le da je tu kompozicija skalovja povsem drugačna. Trdi granit Sierra nevade zamenja peščenec razgibane planote grand Escalante. formacije in oblike so povsem drugačne. Grand Canyon je seveda tako gigantski, da tam po plasteh prevladujejo vse možne kamnine, tako sedimentne v zgornjih plasteh kot bazalti v spodnjih. Občutek, ko se človek postavi pred to velikansko razpoko v zemeljski skorji je naravnost spektakularen. Tako majhnega se nisem počutil že od osnovne šole, ko sem bil nepripravljen poklican pred tablo. Toda omeniti moram še dve velemesti. Meni eno najljubših mest je gotovo Las Vegas, čeprav hazardiranja sploh ne maram. Toda fantastična arhitektura glavnega bulvarja, imenovanega The Strip je fantastična. Morda kič, toda najboljši materiali, najboljši arhitekti in najbolj nore zamisli pustijo nepozaben vtis. Vsak hotel/igralnica je zgodba zase, vsak sledi svoji liniji, ima svojega ekscentričnega lastnika (ali vsaj bivšega lastnika), ima nekaj po čemer se razlikuje od ostalih, skorajda kot pavji samci ki se šopirijo pred samicami. Najvišja fontana Belaggia, perfektna emulacija Benetk v Venetianu, Eiffolov stolp Parisa (in najboljša patisserie v ZDA), črna steklena piramida Luxorja (kjer imajo razstavo predmetov, ki so jih dvignili iz razbitine Titanika) ali pa elegantno pročelje hotela Wynn. Toda Vegas ni samo zunanjost - restavracije za vsak okus in vsak žep, elegantni shopping emporiji ter spektakularne večerne predstave, so vsaj tako dolga tradicija v Vegasu kot kazinoji in mafija. Nepozabno. Vsakič znova. Tudi tokrat so se nekateri naši sopotniki udeležili večernih predstav. Mladino je navdušila Britney Spears, malo manj mlado mladino pa Cirque de Soleil, cirkuške predstave s pridihom erotike. Spodobne erotike, je treba dodati, saj ima gost v Vegasu tudi na tem področju na voljo vso paleto intenzivnosti. In za konec glamur Los Angelesa. Seveda smo se podali na lov za zvezdami, toda ker smo jih lovili v nedeljo dopoldan so bili verjetno vsi pri maši :) No, od maše jih je res nekaj šlo, toda znanih obrazov nismo videli. Je pa bilo zanimivo videti, kako se bogataši Beverly Hillsa in Bel Aira zbirajo na nedeljskih brunchih (nekaj vmes med zajtrkom in kosilom), saj najamejo celo servis, ki poskrbi za to da obiskovalcem odopeljejo/pripeljejo avtomobile, če je seznam povabljenih prevelik za sicer razkošna parkirišča pred samimi vilami. No, edini zvezdi, ki smo jo ujeli v objektiv, sta bila Johnny Ramone in Rudolph Valentino, ki počivata na najstarejšem pokopališču v Los Angelesu, Hollywood forever. Punker s kitaro v roki, elengantni zvezdnik nemega filma pa v razkošnem mavzoleju, sredi umetnega otočka.
Piše: A G