Tokratna rajža v Kalifornijo je bila res nekaj posebnega. Že zaradi spremenjenega programa, potem pa še zaradi vremena. S soncem smo imeli precejšno srečo, saj nas je praktično povsod razveseljeval in dežja skoraj nismo videli. A temperaturni šoki so bili kar hudi. En dan smo imeli v Sierra Nevadi temperature okoli ledišča (32 v Fahrenheitu, ki ga še vedno uporabljajo Američani), že naslednji dan pa je v Dolini smrti termometer pokazal kar 104 stopinje (40 v Celziju). Spet v Vegasu 35 stopinj, naslednji dan pa v nacionalnem parku Bryce ena stopinja POD ničlo! Seveda je bilo to zaradi višine, saj je ta park na višini Kredarice! Upoštevaje, da je Dolina smrti na drugi strani najnižja točka v severni Ameriki (85 m pod morsko gladino smo stali) je bilo to res potovanje statističnih presežkov.
Zame morda najzanimivejši del potovanja so bili novi dodatki Antelope Canyon in Monument Valleya, saj sem bil po teh krajih samo enkrat. Ravno tako smo v program dodali obmorsko pot iz San Francisca do Los Angelesa, misijone in tako imenovani Big Sur. Tu smo imeli malo smole, saj jim je nekaj tednov prej odplaknilo dele te ceste in smo morali delati nekaj ovinkov. A navkljub temu smo videli prekrasni samostan Svete Barbare, čudovito špansko kolonialno mesto, ki je zraslo okoli njega in nenavadno mestece Solvang. Tu so se naseljevali samo Danci in res z mlini na veter, lesenimi cerkvicami in tipičnimi seelandskimi hišicami mesto izgleda, kot bi ga prestavili iz Skandinavije. Na koncu smo iz severne smeri obiskali še slovito cesto 17 milj. Prvih deset milj se voziš po hriboviti gozdni pokrajini, posejani z elegantnmi in nevpadljivimi vilami, kjer živijo seveda samo zelo premožni ljudje. Naslednji del te poti pa so prečudoviti pogledi na zalivčke, morje, peščene plaže ali skale, naseljene z morskimi levi. Tam smo tudi pospremili sonce, ko je izginilo v morje in mu zaželeli srečno pot na Japonsko, sami pa smo se odpravili proti hotelu v Silicijevi Dolini.
Antelope canyon in Monument Valley na drugi strani sta globoko v notranjosti države, na ozemlju rezervata indijancv Navajo. Kanjon antilop je morda najnenavadnejša igra vzorcev in barv, kar sem jih kdaj videl. V živo impresiven, še bolj na fotografijah. Strm kanjon s stenami iz peščenjaka, bolj spominja na tunel kot na kanjon. Sončni žarki, ki pronicajo skozi razpoke ustvarijo prav biblične prizore. Tam resnično lahko z najbolj navadnim telefonom tudi najbolj neizkušen fotograf posname super fotografije, prav surrealisične izpadejo. Poglejte si fotografije iz galerije. Monument Valley na drugi strani je odprt prostor, kjer osamelci iz peščenca kraljujejo na horizontu. Te fotografije vam bodo znane, saj ste jih videli v preštevilnih vesternih in zarad tega simbolizirajo divji zahod. Še ena zanimivost: poleg parih skupin bleščečih harleyev, smo srečali tudi skupino avtomobilistov, ki so vsi po vrsti vozili eksotična superdraga vozila. Večina jih je bila v Pagani Huayran, vsak od njih pa stane 2 in pol milijona dolarjv. Ja, prav ste prebrali: na črpalki, kjer so se ustavili, je bilo parkirišče »vredno« okoli 15 milijonov. Bentleyi, Mclarni in Porscheji, ki so bili zraven, so bili videti prav nebogljeo. Resnično dežela kontrastov! Vse skupaj lahko povzamem s frazo: če Amerike ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti. Tako smo zvečer vsi nazdravili Kolumbu (z brezalkoholnim pivom, kajti v rezervatu, kjer smo spali nimajo alkohola).
Piše: A G