Nihao! Velika kitajska pot. Verjeli ali ne, vendar v tem poimenovanju potovanja ni prav nobenega pretiravanja. Tukaj ne mislim na veliki Kitajski zid (največji objekt, kar ga je zgradilo človeštvo) in ne mislim na Tiananmen (trg nebeškega miru) v Pekingu (največji odprti mestni trg na svetu) in ne mislim na grobnico prvega kitajskega cesarja v Xianu (ki je največja tovrstna grobnica na svetu) in ne mislim na kip sedečega Bude v Leshanu (največji Budov kip na svetu) in ne mislim... Še bi lahko našteval, a nima smisla. Bistvo je bilo povedano. Ne glede na velikost te dežele v vseh možnih merilih, smo jo začutili. Utrip večmilijonskih velemest, ki so si na prvi pogled enaka a vendar različna, kot podeželje kjer je boj za preživetje in način bivanja tako drugačen od le teh. Od smoga in večno meglico objetega Pekinga ali Šanghaja, do modrega in svežega gorskega zraka ter kristalno čiste pitne vode v mestnem parku Lijianga. Preprosto rečeno, Kitajska ni ena sama, jih je več, a vendar preveč za eno potovanje. V bistvu je tako hitro se spreminjajoča, da jo lahko zopet obiščeš po isti poti, a bo ta drugačna. Če zakjlučim z mislijo Vinka Šimeka, nekaterim bolj znanega kot Jaka Šraufcigerja, da med nami in Kitajci ni bistvene razlike z eno malenkostjo. Na Kitajskem jedo s paličicami in delajo z lopatami, pri nas pa jemo z lopatami in delamo s paličicami... LP Čedo
Piše: Č B