Ni hao, ki pomeni pozdrav v mandarinščini, je največkrat slišana in uporabljena beseda Trudovcev na potepanju po Kitajski. Enkrat na leto Trud organizira tako imenovani Veliki krog po Kitajski, vendar si na koncu potovanja zastaviš vprašanje, če ne bi bilo celo bolje dodati besedo veličastni, glede na to, kaj vse doživiš. Kot vsako leto se odpravimo ravno na začetku sušnega obdobja (na jugu) oz. jeseni (na severu) in je zato najbolj primeren čas potepanja.
Potovanje se prične z glavnim mestom in njegovim zaledjem. Beijing s svojo velikostjo in moderno arhitekturo (z izjemo olimpijskih in ostalih spremljajočih objektov) večino Slovencev ne očara kot npr. Šanghaj, lahko pa začutiš mogočnost in pomebno težo cesarskega mesta. Tega občutka ni mogla izbrisati niti ljudska republika, čeprav ima obiskovalec občutek, da tega niti ni hotela, vendar je samo še bolj potencirala kult vsemogočnosti na vseh področjih.
Naslednja točka potovanja je Xian, stara prestolnica prvega kitajskega cesarja, ki je zaslužen za združitev kitajskega ozemlja pod enim vladarjem, danes pa po množici domačih in tujih turistov po zaslugi terakota vojščakov. Zaradi njih je mesto postalo atrakcija svetovnih razsežnosti, saj ta dosežek nekateri znanstveni krogi smatrajo za največji dosežek človeštva pred kristusovim rojstvom.
Krožnica nas vleče čedalje južneje, v eno izmed najbolj resnično kitajskih provinc, Sečuan. Provinca, ki slovi po zelo začinjeni kulinariki in je primerna za zelo dobro utrjene burbončice, še posebej tako imenovani Hot-pot. Provinca, ki ima največ naravnih rezervatov, namenjenih predvsem za zaščito enega najbolj znanih prebivalcev te dežele, lahko bi rekli tudi zaščitni znak Kitajske. Govorimo o pandi, endemitu, ki se ni mogel odločiti ali bo mačka ali medved, mesojed ali rastlinojed. Skratka, ta popularna plišasta igrača je glavna atrakcija Čengduja. Provinca, kjer so budistični menihi lahko izklesali svojo predanost v številnih jamah v bližini mesta Datzu in so danes na Unescovem seznamu, tako kot tudi mesto Leshan z največjim Budinim kipom na svetu. Provinca, v kateri se nahaja kitajski Manhattan, kot pravijo Čongčingu, mestu, kjer rastejo 100 nadstropne stolpnice kot gobe po dežju po obronkih mogočne in največje azijske reke Jangce. In če imaš občutek, da je bil to vrhunec potovanja oziroma da si videl praktično vse in te čaka samo še plovba po reki Li, ki se počasi zvija kot zmaj med romantičnimi in fantazijskimi obronki kitajskega krasa, si presenečen.
Naša krožnica gre še bolj proti jugozahodu v provinco Yunan, natančneje v mesto Lijang. Če smo zapustili "najbolj" kitajsko provinco, smo se znašli v "najmanj" kitajski - lahko pa tudi rečemo z manjšinami najbolj bogatem predelu države. Naxi, Moso, Yi, Bai, Sani so le nekatera ljudstva, ki jih srečamo in se tudi seznanimo z njihovimi običaji in kulturo, ki je resnično svojevrstna. Na 2400 m nadmorske višine, kjer se nahaja Lijang, mesto ljudstva Naxi in Moso, je vse tako drugače, od resnično modre barve neba, zasneženih vrhovov gora Shangrilaja, mitične gora Žadastega zmaja, ki se dviga nad mestom... Mestno jedro pa je tako zgodba zase. Si predstavljate lično urejene lesene hiše, med katerimi teče po umetnih kanalih rečica, nad rečico pa polno svežih rož? Tukaj imaš občutek, kot da si nekje drugje, a smo še vedno na Kitajskem. Samo tipična arhitektura nekako izda lokacijo, da kljub vsemu nisi nekje blizu vpliva evropskega gorskega življa. Vsa ta ljudstva, ki živijo na tem koncu dežele, Bai v okolici jezera Erhai in Dali te očarajo že s svojo opravo, kajti zelo so ponosni na svoje poreklo in to poudarjajo z videzom na vsakem koraku.
Kamniti gozd blizu Kunminga je občudovanja vreden, vendar mu mističnost vseeno doda ljudstvo Sani. Dekleta in fantje, ki sprejemajo obiskovalce v tradicionalnih oblačilih in starejši člani, ki nam tudi na koncu potepanja med kamnitimi stolpi nenavadnih oblik, predstavijo svoj ples s tradicionalnimi inštrumenti.
Na zadnji točki naše poti sta Šanghaj in Suzhou, moderna gospodarska in finančna prestolnica Kitajske. To je zgodba o uspehu, finančno središče Pudong je zraslo (ta izraz je več kot primeren, glede na višino stavb) v pičlih dvajsetih letih. Tam, kjer so danes vse pomembne zgradbe mesta, ni bilo pred kratkim ničesar, dobesedno. Za konec smo si prihranili Suzhou ali Kitajske Benetke. Seveda se mesto ne more primerjati s palačami, trgi in pojočimi gondoljeri. Zato pa ima kanale, v bistvu so del največjega vodnega kanala na svetu v skupni dolžini 1.700 km, ki je bil dokončan v času dinastije Sui (5. stol n.št.). Če greš s prstom po zemljevidu, se naš Veliki kitajski krog blizu izliva največje reke tudi simbolično zaključi. Na koncu si rečeš, tole je dobra izkušnja, ker zdaj vsaj vem, kaj imamo doma, v dobrem in slabem pomenu. Kitajska, bodi pozdravljena do naslednjih novih presenečenj, ker vem da ti jih še ni zmanjalo.
Čedo
Piše: Č B