Obiskali smo novo kraljico v Južni Ameriki – Kolumbijo, njen turistični obisk je namreč zrasel kar za 200% v zadnjih dveh letih. Obožujem Južno Ameriko in čisto ničesar me tam ni strah. To ljubezen skušam prenesti na naše goste, ponavadi mi rata.
Kolumbija ni običajna država. Je kot pisana barvna mavrica s tisočerimi odtenki in obrazi, ki so zelo raznoliki, večplastni in kompleksni. 13 dni je bilo ravno prava doza časa za obravnavo izbranih utrinkov kolumbijskega vsakdanjika. Dežela nasprotij, uličnih prodajalcev, simpatičnih domačinov, chiva avtobusov, odlične hrane, sedemdesetih avtohtonih ljudstev, kokaina, neenakosti, nafte, zlata, kave…nas je sprejela in razvajala po dolgem in počez. Državljanske vojne je konec, Pablo Escobar in narko karteli ne ogrožajo več svobodnega življenja večine ljudi. Kot se spodobi, smo pot začeli v Bogoti, 9 milijonskem mestu na 2600m višine, kjer nikoli ni prevroče. Barvno, glasno mesto, polno zelenja, parkov, vratarjev, načičkanih oblačil, glasbe, plesa. Ujelo nas je v vrtinec časa s svojim temperamentom in starim delom mesta. Tu je doma tudi zlato. Dva milijona avtomobilov šviga po središču mesta sem ter tja, ne ozirajoč se na predpise. V trgovinah se šopirijo njihove blagovne znamke, v Bogoti prevzemajo slog velikih mest, ko trgovine z isto vrsto artiklov najdeš eno poleg druge. Navadni državljani si tega luksuza seveda ne morejo privoščiti. Povprečne cene so zmerne, prej nizke kot visoke in vsekakor nižje kot v Sloveniji. Z gondolo smo se povzpeli še malo višje, na 3200 m visok hrib Mountserrat. Nismo romali, smo pa imeli mesto na dlani.
Samo malo ven iz prestolnice se ponudi kolumbijsko podeželje, s svojo kolonialno arhitekturo tu zmaga Villa de Leyva. Na poti degustiramo dolge pečenice, koruzne krogce – arepe, vse vrste sadja. Unikatni primerek v svetu je solna podzemna katedrala v Zipaquiri, s 14 postajami križevega pota.
V Armeniji, prestolnici kavne pokrajine Quinto res vse diši po kavi. Oblečeni v obiralce kave smo se učili, kako točno obirati in obdelati kavna zrna. Dolina Cocora je dom nacionalnega drevesa - Palma de cera in tudi vražjega jastreba. Medellin je moja ljubezen. Skoraj 3 milijonsko kaotično mesto je ujeto med vrhove Osrednje kordiljere Andov kot v krater velikega vulkana. Samo tu imajo metro. In samo tukaj je gondola del javnega mestnega prevoza. Mesto si je zaradi te pridobitve prislužilo naziv najboljšega urbanega središča v Južni Ameriki. Fernando Botero je svoje velike, gole kipe podaril glavnemu trgu mesta in postal prepoznaven povsod. Ljubil je ženske, oboževal živali. Mesto je nekoč oboževal tudi kokainski šef vseh časov Pablo Escobar, danes si tu gradijo vile kolumbijski nogometaši. Najpogostejši izraz v mestu je paisa. To je lokalna hrana, prebivalci, chiva bus žuri …bili smo paise dva cela dni v paisa uniformah – obvezna sta klobuk in pončo. Perutnini in govedini se tudi često pridruži svinjina. Prehitro je minilo.
Na koncu nas čaka karibski sever. Cartagena v obzidju in ribiška Santa Marta. To je bolj poznana zgodba o karibskem morju, koralah, poletju. Njej se posvetim naslednjič. Hasta luego.
Piše: J M Ž