»Akuri?« (Kako ste?) Upam, da »Tsara be«(Zelo dobro). Da, tokrat smo na našem potovanju angleščino bolj ali manj pustili ob strani in osvojili tudi nekaj malgaških besed. Priznam, ni bilo lahko. Bi morda poskusili izgovoriti ime enega najpomemnejših malgaških vladarjev? No poskusimo: Andrianampoinimerina (kar je na srečo le okrajšava, saj do polnega imena manjka še več kot 40 črk!). Verjetno se bi, tako kot mi, raje zatekli k ''polomljeni'' francoščini, kajne? :-)
Od našega povratka z Madagaskarja je sicer preteklo že kar nekaj vode, a bolj kot pritiska mraz, bolj živi postajajo spomini na ta barviti kraj - otok, ki je že več kot davno dal slovo tako Afriki kot Indiji. Danes se s svojo zavidljivo starostjo (bojda je celo najstarejši med otoki) in velikostjo bohoti med penečimi se valovi Indijskega oceana; sam, samosvoj in suveren. Tu ima Življenje svoj ritem, svoje zakonitosti, svoj srčni utrip. S svojim obiskom ga ne morete spremeniti, lahko pa on spremeni vas z neizmernim prgiščem biserov, ki jih lahko nenehno pobirate na svoji poti.
Eden izmed njih so zagotovo njegovi ljudje. Čeprav velika večina nima skorajda ničesar, morda slaba dva dolarja za preživetje dnevno, se ne pritožujejo. So izjemno kleno ljudstvo, srčno in marljivo, saj vsakodnevno ponosno bijejo svoj boj bodisi v vodnih prostranstvih riževih polj ali pa z vprego kljubujejo rdeči malgaški grudi. So tudi izjemno iskreni in topli ljudje. Tu dobite občutek, da je tudi drobna silhueta na obzorju, ki vam maha v pozdrav, vaš najboljši prijatelj. Ah, da...da ne pozabim omeniti njihove izvirnosti oziroma iznajdljivosti. Potrebujete dodatno posodo, v kateri bi pripravili riž ali zebuja? Ni problema, Malgaši za vas takoj pretopijo kak odslužen motor avtomobila in vam izdelajo celotno kolekcijo posod, da bo za celo družino, pa še kakšno zajemalko in žlico za povrh! Zares so izjemni, drugo Sonce Madagaskarja! Za nas pa lahko tudi lekcija in poduk, da nam doma prav nič ne manjka.
Izmed mnogih je potrebno izpostaviti še en biser, ki je vreden obiska tega mogočnega otoka. To je narava. Žal zelo okrnjena in še vedno ogrožena , vse odkar je prvi Homo sapiens stopil na otok, a še venomer izjemna, neprekosljiva. Vsaj 80 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst ne najdete nikjer drugje na našem planetu!
Kaj je lahko lepšega kot stati v družbi modrih očakov - dreves baobabov, ki vas v soju sončnega zahoda dobrohotno vzamejo pod svoje okrilje svojih močnih vej, s katerimi že stoletja podpirajo nebesni svod? Ali pa da vas iz jutranje rose pozdravi topli in živo rumeni sijaj kometne vešče? Ste morda za jutranji pomenek s kameleonom? Le-ta marsikaj vidi in ve... Ne pozabimo pa tudi na naših najboljših prijateljev lemurjev, zares očarljivih in ljubkih bitij, ki graciozno skačejo z drevesa na drevo kot da gravitacija sploh ne bi obstajala. Če imate kanček sreče, se jim lahko približate le na nekaj metrov! In mi smo jo imeli....v veselje in čast se nam je bilo spogledovati se z obročkastorepimi, zajtrkovati z bambusovimi lemurji in poslušati budnico pojočega indrija. Neprecenljivo!
Zato le korajžno...na obisk, na otok, na osmi kontinent, poseben, lep in samosvoj. Prisrčen pozdrav, vesele praznike in srečno! :-)
Damjan
Piše: D G