Salama Slovenija! Ali pa Tong Soa! Vedno znova lepo pozdravljeni, dolgih 10.000 kilometrov od Madagaskarja. Otok tam daleč »doli« v Indijskem oceanu. Kako daleč je in obenem blizu. Kdo ne pozna Pedra Opeke in njegovih gigantskih dosežkov. Resnično veselje je videti njegovo skupnost in veliko ponosa se naseli v Slovencu, ko vidi kaj je naredil naš misijonar. Prava blagovna znamka je. Ne samo na Madagaskarju, zdaj že v svetu.. Vtisi… lepi, raznoliki, vsega po malem: narava, živali, ljudje. Klasika Afrike, bi rekli na prvi pogled, a vendarle. Malgaši ko Malgaši. Afrika pač. Prijazni ljudje, na »izi«. Prej azijskih potez, kot afriških, res je, velika mešanica ljudstev. Naše dvanajstdnevno potepanje po »Rdečem otoku« nam je ponovno potrdilo spoznanje: tudi najbolj revni ljudje na zemlji, so lahko srečni. Kako malo je potrebno, da sem jim priplazi prijazni nasmešek na usta. Ko se bodo enkrat znebili svojih »vodij«, jim bo vse še veliko lepše. A kje je še ta dan? Saj tudi pri nas v Evropi ni veliko bolje. Hudo je gledati tako velike socialne razlike, a Afrika to pač kaže na vsakem koraku. In cerkev kot institucija tukaj resnično veliko odtehta. To vzamemo v času potovanja v zakup. Tako je in nič drugače. Malgaške ceste ti tudi »dajo vetra«. Počasne in luknjaste, vsaka cestna luknja, bolje rečeno udarna jama, ima svoje ime. Po njih potuješ s petimi do desetimi kilometri na uro. Rekord 12 kilometrov, 52 minut! A Malgaši so mojstri improvizacije. Njih očitno to ne spravlja v obup. Le mi, tujci, »vazahe« smo tisti, ki nergamo. In koliko ljudi in tovora spravijo v svoje vaške taksije, neverjetno! Smetišča ob cestah so moteča, a njihovo okoljevarstveno razmišljanje je še daleč od našega. Tudi to spada k Afriki. Krasna narava, lepo obdelana dežela riževih polj, bazaltnih skalnatih gora in obilje stojnic ob poti. Kaj vse ne prodajajo ob cesti. V spominu ostajajo igračke iz recikliranih pločevink, vseh velikosti, izjemnega umetniškega navdiha. Res so mojstri. Električnih žic k sreči ni. Vsaj tri četrt poti, ki smo jo prevozili ne pozna elektrike! Neverjetno za nekdanjo francosko dobro stoječo kolonijo! Da o traktorjih in ostalih strojih ne govorimo. Tu so voli, bivoli in ljudje, ki garajo na riževih poljih. Obljubljena dežela za fotografe. Mobitel pa že v vsaki vasi in mladež sanja o mobitelih, tablicah in ostalemu zahodnemu strupu. Podeželje se hitro spreminja, prvobitna arhitektura izginja, povsod polno pasti sodobne globalizacije. Tu so še Kitajci s svojimi lovkami; pravi neokolonialisti. Z nekaj kilometri zgrajenih cest si vzamejo pravico in ropajo domače bogastvo. Kakšna škoda se dela povsod, ropanje narave, sekanje gozdov, erozija. Živalski svet je presenetljiv. Nepoučeni pričakuje afriško paleto živalstva, a le to je posebno, odmaknjeno, endemično kot rečejo učeni. Ni čudno saj se je otok že pred 160 milijoni let »odtrgal« od Afrike in odtlej živi samostojno življenje. Ostale so praopice lemurji, plazilci vseh vrst in kakšna drobna gozdna divjad. Ni ne levov, ne slonov, ne žiraf. Lemurjev je veliko vrst in vsi po vrsti so nas razveseljevali, od indrijev do plešočih dervišev, sifak. Vznemirljivi gozdni pohodi so nam jih še bolj približali. Madagaskar je otok tradicije, vraževerja, mešanja verstev. Po vsem otoku smo naleteli na množico novozgrajenih cerkva. Maše so priljubljena nedeljska zabava, zanimive so, ob nedeljah številni ljudje romajo k domačim cerkvam. Popoldan pa posedajo na in ob cesti. Cesta je vir družabnosti. Na njej se suši riž, ob njej se hodi, sprehaja, obiskuje vaške točilnice, poseda na toplem asfaltu….In vino imajo tudi na tem otoku. Ne ravno vrhunsko, a vseeno zanimivega okusa. Mnogo boljši je domači rum in to naši popotniki vedo iz prve roke. Vrhunec doživetij pa je srečanje (končno) z debelimi drevesi, baobabi. Narobe obrnjena drevesa, vodni rezervoarji in njih obrisi v sončnem zahodu in vzhodu. Meka za fotografe. Poseben trenutek potovanja, ko končno objameš baobab v njegovi deželi! Če bi izbiral, kaj je najlepše na otoku: brez dvoma baobabi! Skratka: na Madagaskar, da objameš svoj baobab!
Piše: R V