Prav zares ne bi mogli bolje poimenovati našega potovanja po Peruju. Bilo je dobesedno magično. Začeli smo v milijonski prestolnici, Limi in občudovali njeno dramatično lokacijo na klifu nad divjim Pacifikom. Nadaljevali v Paracasu, kjer smo uživali v opazovanju številnih ptic, morskih levov, pingvinov na otokih Ballestas. V Nazci smo poskusili rešiti uganko o tamkajšnjih linijah, motivih izpred več kot 2000 let, v pesku sredi širne puščave. Prevozili smo del slavne Panamericane in med drugim s kombijem prečkali divjo reko, ki je zalila cesto. V Arequipi smo prvič zadihali visokogorski zrak na preko 2000 m ter se spoznavali s kolonialno preteklostjo. Slikoviti vulkani so nas spremljali na poti proti kanjonu reke Colca in kmalu smo dosegli najvišjo točko potovanja, prelaz s 4910m. V kanjonu smo imeli izjemno srečo ter uzrli veliko mogočnih kondorjev na med jutranjim iskanjem hrane. Ponoven dvig proti 5000m in zatem spust na dobrih 3800m k jezeru Titicaca. Po jezeru smo seveda zapluli in spoznali hudomušno ljudstvo Uros, s katerimi smo se dodobra nasmejali, poskusili njihova oblačila ter seveda nakupili njihove izdelke. Poskusili smo andsko majonezo iz gline ter pridno zobali veliko, mesnato andsko koruzo. Všeč nam je bilo tudi mesto Puno ob jezeru Titicaca, kjer je bilo vsak večer prijetno živahno na glavnih ulicah. Iz Puna smo se zapeljali proti Cuscu. Še enkrat lovili sapo na preko 4000m, potem pa se spustili na prijetnih 3300m. O Cuscu bi lahko pisali in pisali. Čudovite ulice, polne trgovinic, kavarn in restavracij. Vedno živahne nekdanje inkovske prestolnice se je enostavno nemogoče naveličati.
A nas je čakal še najbolj težko pričakovani kraj, eno od sedmih čudes novega sveta, Machu Picchu. Do tja nas je pot vodila skozi Sveto dolino Inkov, prijetne vasice, dramatične soline Maras, popolno okrogle terase v Morayu ter v vasico Ollantaytambu, kjer se je ustavil čas. Machu Picchu je bil še lepši, kot na vseh fotografijah. Prispeli smo v dežju, a že po pol ure obiska je posijalo sonce, so se razkadili oblaki in potem smo le še uživali. Ja, prav zares je tako lepo, kot pravijo. Povrhu vsega je še skrivnostno, polno ugibanj in zgodb, ki so nas navdušile in mi bi še raziskovali. A vlak nas je že poklical in hiteli smo proti Cuscu, od koder so nas še trije poleti ločili od doma. Seveda nismo izpustili zadnjih nakupov ter se oborožili s perujsko kvinojo, kokinimi bonboni, lokalno koruzo ter seveda z neskončno veliko pleteninami iz mehke alpakine moke.
Poleg lepih krajev nas je Peru navdušil s prijaznimi prebivalci, vedno izvrstno hrano, širokim izborom domačih izdelkov. Fotografij se je nabralo za več kot en album, doživetij pa toliko, da se bo o njih še nekaj časa govorilo. Kmalu spet, se nam pridružite?
Piše: A Š