Živela Mehika!...lepa in ljubljena…
Odeta v sveži objem Oceanov in s soncem obsijana si nas poklicala in mi smo vnovič prišli. Prav nič nam ni bilo mar za tistih več tisoč dolgih kilometrov, saj smo bili končno pri Tebi. Tvoj »Buenos dias!« je bil kot ponavadi topel ter pomirjujoč in dobili smo občutek kot da smo prišli domov.
Samozavestno si prisedla ter nas zasula s svojimi iskrenimi besedami. O nas Te je zanimalo prav vse in tudi sama si nam bila pripravljena zaupati vse…
Vemo, da so Te skozi zgodovino klesala občasno težka stoletja, a zaradi tega si danes pokončna in nezlomljiva. Vsemu navkljub pa ostajaš lepa in graciozna, draga Mehika. V Tvojih očeh se odraža globina in pestrost Tvojih mavričnih prostranstev, bodisi da gre za na nebo prislonjena vulkanska pogorja, bujno zelenilo tropskega gozda ali pa valovito modrino Karibov.
Tvoji črni lesketajoči lasje, ki se kot veletok prelivajo preko Tvojih ramen, v nas prebudijo duh zvedavih zvezdogledov, ki so v daljni preteklosti proučevali z zvezdastimi diamanti posejano še neodkrito nočno preprogo. In takšnih neodkritih biserov nam tu ostaja še mnogo. Rdečilo Tvojih ustnic pa nas navdaja z neizmerno strastjo in energijo, postajamo neumorni, nepremagljivi.
In Tvoje Srce? Utrip le-tega je moč čutiti v nasmehu skorajda vsakega človeka, ki ga srečamo. Zelo močan utrip, to je prešeren nasmeh, pristen in nezlagan. Utrip - nasmeh, ki razveseljuje, tolaži, zdravi. Nasmeh, zaradi katerega hočemo ostati v Tvoji družbi.
Sedaj Te poznamo nekoliko bolje, draga Mehika. Ti pa še vedno posedaš z nami, lepa in graciozna ter nas osvajaš s svojim čebljanjem. Zavedamo se, da bo potrebno kmalu oditi in ne bo lahko zapustiti Tvojega objema, neumornega utripa, magičnega nasmeha in omamnega pogleda.
Za Tabo bo ostal goreč spomin in morda želja ter upanje, da ponovno obiščemo Tvoj pisani kalejdoskop doživetij.
VIVA MEXICO! …lindo y querido…
Prisrčen pozdrav z Jukatana!
Damjan s skupino
Piše: D G
