V Sloveniji se zelo radi delimo vsaj na dve skupini - zapečkarje in vandrovce. Trudova skupina v Mongoliji in Sibiriji je bila vsekakor del vandravcev. Če bi vprašali naključne mimoidoče o tem koncu sveta, bi jih večina najprej pomislila na sibirske gulage oz. Mongolija... kje točno je že to? Zapečkarji bi se pri sebi spraševali, kaj za vraga boš počel tam? Glede na trenutno stanje v Evropi je to prava destinacija za pobeg od vsakdanjika in ravno to smo tudi dobili.
V Mongoliji smo uživali v neokrnjenih prostranstvih te ogromne in s človekom slabo poseljene dežele. Poleg zelenih step, kjer so se prosto pasli divji konji, smo bili priča redkemu pojavu. Namreč, Gobi je bil vse prej kot puščava. Pričakal nas je v vsem svojem bujnem rastju in cvetenju, za nameček nas je še osvežil z zelo močnimi večkratnimi nalivi, ki so v tem delu sveta bolj izjema kot pravilo. Nad tem redkim pojavom smo bili navdušeni še bolj od kamel, ki so se prostodušno sprehajale po namočenem pesku. Z mongolskim delom potepanja smo želeli vsaj deloma doživeti to nomadsko bit bivanja, saj smo vsak dan prespali v drugem taboru, kjer smo bivali v jurtah in uživali v lokalnih specialitetah. Za konec smo se udeležili razkošne otvoritvene slovesnosti festivala Naadam, ki ima status največjega in najbolj pomembnega dogodka v državi. Tukaj Mongoli tekmujejo v svojih tradicionalnih športno-bojevniških disciplinah, kjer vsak zmagovalec dobi poleg materialnih koristi tudi visok družbeni renome, vsaj za tisto leto.
Ker vandrovcem to še ni bilo dovolj, smo se usedli na vlak transmongolske železnice in se odpravili v Sibirijo. Težko prerežemo popkovino, ker v tem delu še vedno živijo mongolske etnične skupine, ki so se deloma socializirale z rusko večino. Vendar tajga in velika industrijska središča, ki so plansko rastla v zlati dobi komunizma, nam počasi le zlezejo pod kožo. Ja, tudi to je Rusija, večkrat pozabljena a v zadnjem času bolj opažena. Zakaj? Zaradi Bajkalskega jezera. Ta jezerski biser s svojo mogočnostjo ne more nikogar pustiti ravnodušnega. Na spletu ali drugih publikacijah lahko preberete, da predstavlja 20% svetovne zaloge pitne vode, mi smo to raje sami preverili. Brez skrbi, nismo ga izpraznili, smo pa ugotovili, da imamo zelo dobro in okusno svetovno zalogo, tako da ga priporočam. Na koncu smo vandrovci ugotovili, da bi lahko še kakšen dan nadaljevali, vendar gospa Evropa kliče.... Ja, včasih je tudi to bil del te gospe, a je skozi stoletja izginilo. Pa nič zato, hvala bogu da še vedno obstajajo tako čudoviti koščki sveta dostopni tudi nam.
Piše: Č B