»Mantisa!« »!Gai â« ustrelimo kot iz topa, ko nas ob prihodu na zajtrk prijazno osebje povpraša kako smo. Kakopak odgovorimo dobro. Kaj dobro, odlično!
Kaj več kot beseda ali dve v tamkajšnjem jeziku (kojkojskem) nam gresta sicer le stežka z jezika … ali bolje rečeno z neba. Tistega v ustni votlini seveda. Jezik, ki ga govorijo potomci ljudstev Damara, Nama in tudi Sanov - slednji so nam bolj znani kot »bušmani« - je poln klikov, cmokanja in ostalih sila nenavadnih zvokov, ki prihajajo iz ust temnopoltih domačinov. Saj se spomnite priljubljenih filmov Bogovi so padli na glavo, kjer glavni junak N!xau vso pozornost pritegne ne le s svojo prisrčno in nadvse dobrovoljno pojavo, temveč predvsem s tako zelo čudnim in značilnim govorom. Mimogrede, klicaj oziroma ! v besedi pomeni klik, torej tlesk jezika. Morda se sliši enostavno, a izgovorjava je za nas težka kot za nemško govoreče izgovorjava »trdega« r-ja.
Po slehernem zgodnjem zajtrku smo si hitro segli v roko in jo popihali na pot. Greh je, če dneva v Namibiji ne pričneš zgodaj. Tudi zaključiti ga je škoda, preden sonce potone za obzorjem. Njegovo prebujanje in odhod na počitek sta enostavno prečudovita. Barve, s katerimi stvarnik slika po širni pokrajini so večini še nevidene. Predvsem v prostranem Namibu (Namib naj bi v jeziku domorodcev pomenilo nič drugega kot prostranstvo), najstarejši puščavi našega modrega planeta. Tam je modro zgolj nebo, vse ostalo je dih jemajočih zemeljskih barv. Od peščene, rjave, predvsem pa oranžne. No, tudi kaka zelena akacija se najde, kljub ponekod zgolj 25mm letnih padavin. Pa velbičevka. Rastlina, katere sposobnost je kljubovanje neizprosnim puščavskim razmeram 1000 let in več. Skratka v državi, 40-krat večji od Slovenije, ki jo obliva ledeno hladen Benguelski tok, najdemo paleto barv, ki se je pri svojem ustvarjanju ne bi branil niti genijalni da Vinci.
Vseh lepot se preprosto ne da opisati. Verjetno bi za to potreboval še kako leto ali dve več kot za uspešno osvojeno kojkojščino. Če ste v precepu in se odločate, ali bi se odpravili na raziskovanje (predvsem pa občudovanje) te afriške dežele pod ekvatorjem, kjer v nočeh svetijo druge zvezde kot pri nas, morda še to: skrivnostne Himbe, ekstravagantne ženske Hererov, živalsko kraljestvo Narodnega parka Etosha, čarobne sipine in še in še na fotografijah so zgolj približek tistega, kar doživite tam. Nekaj utrinkov vendarle delim z vami …
Piše: B P