Pozdravljen, Svet! Kot mnogokrat poprej sem tudi tokratno javljanje prihranil za konec, to je za čas po naši vrnitvi. Možnosti za vklop v sodobno komunikacijsko omrežje, poznano kot svetovni splet, je bilo sicer kar nekaj, vendar se včasih več kot spodobi enostavno odklopiti od vsega živega in manj živega. Poleg tega me obisk Namibije dostikrat spomni na kak pomenek (ali celo zmenek) s prelestnim dekletom, čigar pozornosti se je potrebno predati z vsemi čuti, s slehernim atomom našega Bitja, saj takšnih priložnosti na tem svetu ni vsak dan v izobilju. Carpe diem, torej!
Prisrčno in mično dekle marsikoga očara že samo s tem, ko nam na pragu svojega domovanja zaupa svoje ime; Namibija. Lepo ime, pravo sozvočje plesa razposajenih samoglasnikov ter zvenečega m-ja in b-ja. In ko vstopite v njeno toplo domovanje, se pred vami razprostre veličastna, morda že kar kraljevska rezidenca. Le-ta je drugačna, a nič manj pestra in barvita kot je naša Slovenija, četudi leži v puščavskem svetu. Za vsakim vogalom nova sobana, nov prizor, pisan, samosvoj, pravi kozmos v malem. Namibija je zagotovo izvrstna gostiteljica. V vsaki sobani vas pričaka v novem krilu, v novi preobleki. Njene iskrivo modrikaste oči vam kot nebesna modrina sledijo pri vsakem koraku, gibu, z namenom svojemu gostu pokazati in dati najboljše.
Tudi tokrat nas Namibija ni razočarala. Nacionalni park Etosha je kipel od življenja; zebre so bile progaste bolj kot kdajkoli poprej, nosoroga pa nekoliko sramežljiva. Žirafe so bile že pregovorno elegantne, sloni žejni in razposajeni, noj pa še venomer povprašuje, ali se bo Čuri Muri vendarle vrnil... Pridih namibijske tradicionalnosti smo občutili na severozahodu. Opuwo zna biti pravi brbotajoči kotel različnih kultur; Nama, Herero, Himbe. Slednje smo obiskali tudi mi. Dobesedno smo vpadli v njihov vsakdan in se med drugim tudi naučili, kako se pripravi prava afriška ''polenta''. V ritmu »langsam, aber sicher« (počasi, a zanesljivo) smo spoznali tudi obmorsko mesto Swakopmund. Danes pomembno letovišče in adrenalinsko prestolnico Namibije sredi puščave, ki jo za marsikakšnim vogalom še venomer preveva nemški šarm in filozofija. Podlegla jima je celo arhitektura. Zgradbe dobivajo še venomer dvokapne strehe, za vsak slučaj, da bo »sicher«, morda bo pa jutri le snežilo. :-)
Za slovo nas je Namibija pričakala v svojem najljubšem ambientu; sredi tisočerih krivin, vijug in valov neizmernega morja peska. Pučava Namib je bila nepopisljiva, magična in dobili smo občutek, da dekle v svojem nabranem rdečkastem krilu zares obstaja le zaradi nas, to je za nas. Prav nič nam ni žal, da smo obiskali to prečudovito in samosvojo Krasotico. Preseneča pa nas, kako malo ljudi se še venomer odloča za njen obisk. Menimo, da pravo vprašanje ni, ali jo sploh obiskati, marveč samo kdaj se podati na pot... odgovor pa je na dlani; čimprej! Res pa je, da zna biti pot občasno malo dolga, a je nagrada zaradi tega tolikokrat večja, kar naj za konec potrdi še kratek izsek iz našega potovalnega dnevnika.
Ali ste vedeli..
...da smo bili tokrat deležni tudi eminentne družbe posebnih ''puščavskih'' slonov (kar je izjemna redkost!). Ker je ameriškima dekletoma zmanjkalo čaja, se je verjetno eden izmed njih odločil, da svojo srečo poskusi tudi pred sobo št. 16, kjer sta bivali naši dekleti Blanka in Mojca. Čaja na koncu slon ni dobil, ker jima ni uspelo najti dovolj velike skodelice, a ju je povsem prijazno (in brez zamer) prišel pozdraviti tudi naslednje jutro. Kako imenitno, da nam mama Afrika v tako kratkem času postreže kar dva (slonja) hoda.
...da naš voznik ni uspel najti ustrezne osebe, ki bi nas odpeljala do Himb, saj so mu zaupali le osebno ime, brez priimka in telefonske številke. Ime je bilo za povrh še napačno in osebe že več let ni nihče videl. Seveda nam je v pomoč priskočila ''kraljica'' Elizabeta, ki nas pozna že s prejšnjih potovanj, osvaja pa tudi že osnove slovenske terminologije.
…da smo tudi tokrat uspeli priklicati g. Tolly-a, marljivega namibijskega kmeta, ki nam je predstavil svoje tri mucke. So nekoliko večje, predejo nekoliko drugače kot naše, mu pa po vsem istem kopitu kot naše zasedejo njegovo posteljo. O ne, v mislih nimam navadnih muc copataric, marveč tri udomačene geparde, katerih dlaka je nežno polzela skozi naše povsem umirjene prste.
...da smo sredi puščave skoraj zakuhali slovensko - nemški mednarodni incident? Slovenska stran se je seveda odzvala relativno umirjeno in diplomatsko, česar pa ne moremo reči za nemško dretje. Smo pa na ta način lahko spoznali izjemne akustične lastnosti namibijskih sipin. Najlepša hvala, Deutschland...
Najlepša hvala tudi vam, draga skupina (Blanka, Mojca, Irena, Vlasta, Vlado in Franci) in Tebi takisto Namibija!!!! Pozdravljen, Svet!...se vidimo...
Damjan
Piše: D G