Pred kratkim smo se vrnili s čudovitega popotovanja po Peruju. Zadnja leta je Peru postal ena od Trudovih uspešnic, saj je dežela zdaj mirna in varna. Nekoč je bil najpomembnejša španska kolonija zaradi izjemnega bogastva, predvsem rudnega. Peru začnemo spoznavati v devetmilijonski prestolnici Limi, ob pacifiški obali. Sledi vožnja ob oceanu proti jugu po puščavskem pasu, kjer je ena najsušnejših pokrajin sveta. Toda puščavo na momente presekajo andske reke, ki prodirajo proti oceanu in v teh dolinah so prave zelene oaze, kjer smo se ustavljali ob lokalnih stojnicah in poskušali dobrote kot so oljke, lubenice, mango in drugo sadje. Ob obali smo z domačini po kantinah jedli razne ribje in rakove juhe, v Andih pa je prevladoval krompir in lamino ali alpakino meso. Peru je domovina krompirja, tu ga poznajo kar 1300 različnih vrst. Narava je zelo zanimiva in raznolika. Ob morju smo v NP Paracas opazovali morske leve, pingvine, kormorane, strmoglavce, pelikane, videli pa smo tudi eno res ogromno meduzo premera kakih 70 cm. Po preletu mističnih linij ljudstva Nazca smo se odpeljali v prelepo kolonijalno mesto Arequipo. Od tod so nas že vabili Andi, kjer smo dosegli najvišjo točko tik pod 5000 metri. Kokini listi, čaj in bomboni so nam lajšali hipoksijo, včasih tudi kak aspirin, a smo se do jezera Titikake že privadili na višino okoli 4000 m. Uživali smo na jezeru z Uruji, ljudstvom, ki živi na plavajočih otokih iz totore (trstičevja). Za konec nas je čakala bogata dediščina Inkov v Cuzcu in Sveti dolini. Vrhunec vsega pa je bil obisk Machu Picchuja - odlično ohranjenega inkovskega mesteca na skoraj nedostopnem grebenu. Bilo nas je enajst in potovali smo kot kakšna malo večja družinica. Vsak dan nova pozitivna presenečenja, prelepi kraji, ljudje, običaji in okusna hrana. Vselej se vračamo s polnimi kovčki pletenin iz alpakine volne in mnogimi drugimi dobrotami kot so kvinoja, maca, chia in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Peru je treba doživeti.
Piše: U S