Ko smo se zjutraj odpravili iz hotela, je bilo vreme prav čemerno. Kako neki bomo v taki megli sploh kaj videli, kaj šele kondorje! Pa nam je bilo res veliko do tega, saj gre za eno izmed največjih ptic (po premeru kril ga prekaša le čilenski albatros), za Perujce nacionalni simbol, za nekdanje Inke pa sveto ptico, glasnika Sončnega boga. A že čez dobre pol ure so se nebesa Kranjcem začela jasniti in odprli so se pogledi na strma pobočja kanjona Colca, ki ga je samo marljivost in genialnost inkovskih inženirjev s terasami spremenila v rodovitno žitnico, kjer pridelujejo kvinojo, krompir in koruzo. Ko smo prišli na kraj, kjer smo imeli randi s kondorji, najprej nič. Le vodička je nekje v daljavi videla eno piko, mi smo le skeptično zmigovali z rameni. A ni minilo pet minut in so prišli! Krasni, veliki, drzni, šaljivi! Po pet naenkrat jih je krožilo okoli stebrov toplega zraka, se dvignilo v višave in potem so okoli nas jadrali, nas preletavali in izvajali elegantne akrobacije. Leteli so celo tik nad pečino, s katere smo jih opazovali in nekaterim članom naše skupine je uspelo narediti fantastične posnetke! Lp Andrej
Piše: A G