Prav zgodaj zjutraj (še dobro, da se zaradi časovne razlike kar sami zbujamo okoli petih) smo se odpravili na panoramski polet čez puščavo Nazca. Polet v lahkem šestsedežnem letalu je trajal kake pol ure in videli smo lepo puščavsko pokrajino, prepredeno z oazami, namakalnimi kanali, golimi hribi. Ampak samo zaradi tega ne bi šli "afne guncat" s takimi malimi letalci - tja gor so nas zvabili predniki današnjih pilotov, ki so že skoraj dva tisoč let nazaj v ravna puščavska tla "vrezali" na stotine geoglifov v obliki ogromnih črt, geometrijskih likov in nenavadnih upodobitev okoliških živali. Fascinantno je že samo to, kako so lahko v taki suhi pokrajini sploh preživeli, kako in predvsem zakaj, pa so risali te like, ki jih lahko vidiš le iz zraka, pa je bilo sploh vprašanje, ki nas je begalo še cel dan, ko smo se vozili po spektakularni puščavski pokrajini proti Arequipi. No, saj se tudi vse sorte znanstveniki že desetletja ukvarjajo s temi vprašanji. Nekatere teorije se ukvarjajo z verskimi vprašanji, po drugih naj bi šlo za astrološke karte, najbolj hecna pa je Danikenova, ki je tako povsod videl predvsem vesoljce. No, pot do Arequipe je bila zelo dolga, tako da smo te teme lahko dolgo premlevali, čas pa nam je krajšala tudi ena izmed najlepših pokrajin sveta, kjer se peščene sipine spustiijo prav do morja, kjer silovit veter pometa pesek po cesti in kleše v skale bizarne erozijske oblike in kjer se modrina Pacifika konča v bleščeče belih penah valov, ki butajo ob čudovite plaže. Kakšen dan!
Piše: A G