Juhej, živi in zdravi smo se vrnili iz Severne Koreje. Potovanje je bilo boljše od pričakovanj. Namestitve so spodobne, ljudje prijazni, pravila malce absurdna.... Politika pa žal taka kot je: kult osebnosti svete dvojice (Kim Il-sunga in Kim Jong-ila), ki jo nadaljuje Kim Jong-un. Vsekakor pa dežela vredna obiska.
Najprej velja omeniti, da se ime "Severna Koreja" pri njih ne uporablja, uraden naziv je Demokratična ljudska republika Koreja v pogovoru pa samo "Koreja", saj iskreno verjamejo, da gre za eno, celovito državo, ki je na jugu začasno okupirana s strani zločinskih ZDA. Z močno protiameriško propagando, smo se na potovanju večkrat srečali, večinoma v obliki pretiranih, grotesknih razglednic, parol, plakatov in poročil. Izstreljevanje jedrskih raket in goreč New York se jim prikrade celo v otroško predstavo, vendar trezen obiskovalec hitro opazi, da gre za močno potenciranega oziroma kar namišljenega sovražnika, ki ga potrebuje vsak totalitaren sistem, bodisi v obliki hudiča ali "vanjskog neprijatelja". Sovraštva do samih Američanov pa iz pogovorov z domačini in dejstva, da smo srečali tudi nekaj ameriških turistov, ni razbrati.
Za potovanje po Koreji veljajo strožje omejitve, kot smo jih vajeni v drugih deželah. Potovati je možno zgolj v spremstvu (vsaj) dveh vodnikov, ki skrbita, da se obiskovalci držijo pravil in hkrati nadzorujeta drug drugega, da ne bi "zašla" v pogovorih. Vodniki so sicer po eni strani resda predstavniki režima, po drugi pa prav oni nosijo resne posledice neprimernega vedenja svojih potnikov, zato je bilo za uspeh potovanja najpomembneje, da ju pridobimo na svojo stran. Naša gospodična Pak in gospod Kim sta bila izjemno simpatična. Sprva previdna, ko pa sta ugotovila, da spoštujemo njihovo kulturo in upoštevamo pravila, pa sta se izkazala z ustrežljivostjo, prijaznostjo in nam večkrat dovolila, da smo skrenili z začrtane uradne poti ter doživeli vsaj malce pristnejši stik z deželo.
Potovanje je dobro uravnoteženo, vsak dan smo obiskali kaj zanimivega: prvomajsko praznovanje, na katerem smo zaplesali z domačini; popolnoma nov znanstveno-izobraževalni center, kjer smo v simulatorju doživeli potres; srednjo šolo, kjer smo aktivno sodelovali pri pouku angleščine; mavzolej v katerem počivata balzamirana Kim Il Sung in Kim Jong Il; izvrstno restavracijo, kjer smo si na žaru sami pripravili okusno račko; osnovnošolsko predstavo, kjer so izbranci prikazali glasbene in gledališke veščine; ter seveda demilitarizirano cono, verjetno najbolj zastraženo - in minirano - mejo na svetu. Pri slednji nam je sicer malce ponagajal dež, drugače pa nas je spremljalo prijetno pomladno vreme (15-20'C).
Uradna valuta je severnokorejski won, ki pa je namenjen zgolj domačinom. Turisti smo lahko plačevali v evrih, dolarjih ali kitajskih juanih, vendar program vključuje praktično vse, zato smo denar zapravljali zgolj za spominke, razglednice in izvrstno pivo, ki so ga varili v našem hotelu.
Vsekakor je Severna Koreja vredna obiska. Zanimiva je, ker obstaja v neki drugi realnosti in - dobesedno - drugem času, saj so tri leta po smrti ustanovitelja države Kim Il-sunga, uvedli lastno štetje, imenovano po državni ideologiji džuče (trenutno smo v letu Juche 105), leta 2015 pa so prešli še na lastni čas, ki je pol ure za časovnim pasom, ki mu pripadajo skupaj z J. Korejo, Japonsko in Rusijo.
Piše: M A