Prijazen pozdrav iz srca Afrike. Ni kaj, še nikoli se nismo odpravili na pot s toliko vzhičenja kot na poti v Ugando in Ruando. Obisk srca Afrike, Bisera črnega kontineta, kot je zapisal znani državnik Winston Churchill, je eden od vrhuncev v življenju vsakega pravega potovalca. Po prvem dnevu v Kampali, ko nas je Afrika močno pritisnila na svoje materinske prsi polne topline, glasbe in ljubezni, ter po ogledu lepe katedrale in bivše predsedniške palača smo že naslednje jutro krenili na pot.
Za adrenalinsko predjed smo se kar peš sprehodili do nosorogov, ki so si našli varno zatočišče v rezervatu Zika. Videli smo malega Obamo, starega 4 mesece, ki je dobil ime po amerišlem predsedniku, saj ima tako kot on kenijsko mamico in ameriškega očka. Dan bi ne mogel biti lepši, kot smo ga imeli, saj smo zvečer opazovali slapove Belega Nila in reko, ki prinaša življenje celotni celini. Narodni parki, tako zelo drugačni od drugih in polni življenja, so nas razveseljevali še nekaj dni; a ker je prostora malo, naj povem; srečanje s šimpanzi je bilo enkratno. Po kratki hoji skozi gozd (manj kot eno uro) smo se pod vodstvom rangerjev pridružili skupini šimpanzev, ki so nam in predvsem sebi v zabavo skakali, plezali, uganjali norčije, da celo ljubezen je bila v zraku... Doživetje, ko se zaveš, kako je bilo včasih v rajskem vrtu...
Pot smo nadaljevali vse do Narodnega parka Bwindi, kjer smo se naslednje jutro podali na vrhunsko doživetje - srečanje z gorskimi gorilami. Samo še 880 veličastnih goril je še na svetu. Po sledeh rangerjev in s pomočjo nosačev, smo po dobri uri in pol uzrli prvo družino goril. Velikega srebrnega samca Simona, ki s svojimi 280 kg mišic brani celotno družino, samca, ki mu pri tem pomagata in samice in mladičke. Kako zelo nepravično je tem čutečim in veličastnim bitjem reči "živali". Več kot uro smo se opazovali, sprva nezaupljivo, potem z naše strani vse bolj občudujoče. Samice skrbijo za mladiče, oče je ves čas na preži. In ko so jedli afriške fige z drevesa, se aluzija na drevo spoznanja ponuja kar sama.
Lepo jezero Bunyoni nam je dalo moči, da si ogledamo ambulanto, kjer v okviru sekcije za tropsko medicino pomagamo tudi Slovenci, da si lahko tisti, ki nimajo nič, privoščijo zdravniško pomoč. Tudi sami smo nekaj finančno perispevali v dobre namene, potem pa smo ob obisku pigmejske drižine kupili še zadnej spominke in se odpravili v Ruando.
Dežela stoterih jezer, ki je v letu 1994 izgubila v genocidni orgiji ubijanja v 100 dneh skoraj desetino prebivalstva, še danes čuti posledice izgube tega milijona nesrečnih duš. Poklonili smo se jim ob obisku muzeja genocida, na prijetnem vrtu hotela Ruanda (saj ste si ogledali film?) popili zadnjo pijačo in se vrnili nazaj v Slovenijo. Po več kot 140 prepotovanih državah sveta vam lahko rečem le; Mati Afrika in prelepa hči Uganda, še te bomo obiskovali.
Piše: U S