Danes imajo muslimani enega svojih največjih praznikov, kurban bajram. Na ta dan se najprej odpravijo v mošejo, nato pa opravijo klavno daritev živali. Ponavadi zakoljejo drobnico, kozo ali ovco, redkeje kravo. Nato tretjino mesa obdržijo zase, tretjino podarijo sosedom in prijateljem, tretjino pa razdelijo revežem, ki si niso mogli privoščiti živali za zakol. Ker je mesa obilo, se vsaj enkrat na leto tudi reveži do sitega najedo. Že tedne prej se pripravljajo na ta praznik in tržnice so polne drobnice, na skoraj vsakem tovornjaku so koze in celo s samokolnicami jih prevažajo naokoli. Na jutro kurban bajrama se potem povsod po dezeli vrstijo praznovanja, ljudje se oblečejo v nove obleke in se obiskujejo, tako da smo na cestah skozi vasi srečevali cele procesije. Posebno doživetje. Sicer pa so nas Turki presenetili tudi s svojo radodarnostjo glede jezika. Srbom in Bosancem so namreč posodili toliko izrazov, da kdor zna ta jezik, zna tudi skoraj turško na pol. Tako smo se na celi poti učili tudi turcizme. Kasika, čekič, komšija, ortak, torba, aula, čarsaf, pamuk in (ker se v domovini ravno končuje razgreta volilna kampanja) tudi izraza majmun in budala sta turškega porekla. Lep pozdrav iz vzhodne Turčije
Piše: A G