Po vseh čudesih osrednjih ZDA je to gotovo en najlepših in najbolj raznolikih izletov v moji vodniški karieri. O vseh čudesih in lepotah regije Skalnega gorovja vam bom bolj podrobno poročal, ko se vrnem. Zdajle pa vam bom, še poln svežih vtisov, povedal kaj smo doživeli danes (pri vas je to sicer že včeraj).
Kot ste verjetno zasledili, smo imeli v ZDA popolni sončni mrk. Opazovanje le-tega sicer ni bil prvotni namen našega izleta, a če to sovpade pa je vendarle vredno stvari tako organizorati, da se vidi tudi ta fenomen. Tako smo se, v pričakovanju gneče, zelo zgodaj zjutraj odpravili iz Južne Dakote proti točki, kjer se bo sonce sramežljivo skrilo za luno. Celoten pas popolnega mrka je spominjal na selitve narodov ali pa vsaj na neskončno serijo športnih dogodkov. Cela Amerika je bila na prostem, odeje, sendviči in posebna sončna očala so bila obvezna, kot top veliki teleskopi, fotoaparati in folije pa opcijska oprema. Nekje v množici smo se tudi mi ustavili in opazovali ta fantastičen in redek pojav - tako poseben, da so že kak teden prej ljudje povsod govorili o njem. V začetku se seveda sonce opazuje zgolj skozi zaščitna očala. Svetlobe je čedalje manj in še ta je nenaravno modrikaste, celo vijolične barve. In nastopi trenutek mrka! Snameš očala (za 2 minuti popolnega mrka) in odpre se božanski prizor. Sončeva korona sije izza lune, kot svetniški sij. Nekaj neverjetnega, to sem sicer videl že tretjič, a vsakič je malo drugače in vsakič znova fascinantno. Ko med gorami luninega reliefa skozi dolino posijejo sončni žarki (tako imenovani diamantni prstan) je zadeva popolna. Dve minuti sta minili kot bi trenil, zopet je potrebno nadeti očala. Ali pa se čez gnečo začeti prebijati naprej po programu. Do Denverja smo se vozili po poljskih poteh, čepeli v gneči na avtocesti in čakali v vrsti za gorivo in wc, a proti doživetju, ki smo ga danes imeli, so bile vse to malenkosti, ob katerih se človek samo nasmehne.
Na naslednji mrk pa kar zraven, dragi Trudovci. To človek mora doživeti! Lep pozdrav iz Wyominga
Piše: A G